Ta spletna stran uporablja samo nujne piškotke za pravilno delovanje. Ne uporabljamo sledilnih piškotkov. Uporabljamo analitiko brez piškotkov, da razumemo, kako se naša stran uporablja.

Kolumna

Zakaj ni dovolj Rusijo zajeziti in zakaj je treba rusko unitarno imperialno državo razgraditi

Iryna Sieidkhanova
Russia Delenda Est: zakaj ni dovolj Rusijo zajeziti

Radi bi z vami delili zelo zanimivo besedilo, ki ga je napisal Cemil Kerimoglu, doktor nevroznanosti, ljubitelj zgodovine in poliglot. Svoja razmišljanja o zgodovini, politiki in sodobni zahodni družbi objavlja na svojem profilu na Substacku:

»Po prvi svetovni vojni je Ruski imperij ležal v razvalinah in zdelo se je, da je njegov razpad neizogiben. Boljševiki so v bistvu hoteli obnoviti Ruski imperij – tokrat pod drugo ideološko zastavo. Izraz ›ruska državljanska vojna‹ je pravzaprav zavajajoč, saj zakriva najpomembnejše: ponovno krepitev ruskega imperializma pod boljševiško oblastjo. Ideologija se je spremenila, imperialni ekspanzionizem pa je v svojem jedru ostal skoraj enak. Boljševiki so drugega za drugim zatrli in znova osvojili narode in republike, ki so razglasili neodvisnost ali avtonomijo.

Boljševiki so se ozrli tudi proti zahodu – proti Ukrajini in Poljski. Brez Ukrajine Rusija ni mogla obstati kot imperij: celotna imperialna zgradba bi se lahko zrušila. A boljševiki so naleteli na odločen odpor. Poljska in Ukrajina sta sklenili zavezništvo pod vodstvom Józefa Piłsudskega in Symona Petljure, da bi zaustavili rusko prodiranje. Avgusta 1920, ko je Rdeča armada pritiskala na Varšavo, je bila sovjetska ofenziva zlomljena v zgodovinski bitki za Varšavo, znani kot »čudež na Visli«.

Poljska je ubranila neodvisnost, Ukrajincem pa se je zdelo, da je njihova dolgo sanjana država na dosegu roke. Poraz ruske ofenzive je odprl zgodovinsko priložnost: neodvisna Ukrajina bi lahko zadala hud udarec boljševiškim načrtom za obnovo Ruskega imperija. Zdelo se je, da gre vse na bolje. Srečen konec je bil blizu.

A potem se je nekaj zalomilo. Poljski in Ukrajini je bilo težko financirati vojno. Imeli sta malo virov, za nadaljevanje boja pa sta potrebovali materialno pomoč iz tujine. Poljska in ukrajinska diaspora po vsej zahodni Evropi sta se postavili na njuno stran. Denar so prispevali navadni ljudje, del evropske javnosti, naklonjen njuni stvari, pa se je organiziral v podporo skupnemu poljsko-ukrajinskemu boju za neodvisnost. Krepila se je solidarnost z narodi, ki so branili svojo svobodo pred rusko imperialno ekspanzijo.

In vendar je prav takrat, ko se je vojna začela obračati v korist Poljske in Ukrajine, ruska propaganda obrodila sadove. Boljševiki so našli močno orodje za vplivanje na zahodnoevropske družbe. Svoja osvajanja so prikazovali kot junaški boj za osvoboditev delavcev in kmetov izpod domnevnih zatiralcev – zlobnih poljskih panov. Po tej različici Rusi niso bili osvajalci, temveč osvoboditelji. Poljake in Ukrajince, ki so se upirali ruski nadvladi in se borili za neodvisnost, pa so prikazovali kot branilce reakcionarnega reda, ki stojijo na poti osvoboditvi delavskega razreda.

In presenetljivo: ta zgodba je naletela na plodna tla v zahodnoevropskem delavskem gibanju. Napadalcem se je uspelo prikazati kot osvoboditelji, iz tistih, ki so se jim upirali, pa so naredili zatiralce. Se vam to zdi znano?

Ruska propaganda je neposredno vplivala na potek vojne. Poljska in Ukrajina sta bili močno odvisni od dobav orožja in vojaške opreme iz tujine. A te dobave so morale skozi evropska pristanišča in po železnicah. In prav pristaniški in železniški delavci so odločali, ali bo nujno potrebna oprema sploh prispela na cilj.

Pod vplivom boljševiške propagande je delavsko gibanje v zahodni Evropi začelo bojkotirati prevoz orožja za Poljsko in Ukrajino. Delavci niso hoteli natovarjati vojaških pošiljk, zato je orožje zamujalo ali sploh ni prispelo do narodov, ki so se branili pred novim ruskim osvajanjem.

Navadni Evropejci, prepričani, da se zavzemajo za zatirane, so v resnici ovirali boj narodov, ki so se skušali otresti imperialnega jarma. Mislili so, da služijo osvoboditvi, v resnici pa so jo spodkopavali. V tem je bila tragedija. V odločilnem trenutku, ko sta Poljska in Ukrajina podporo potrebovali bolj kot kdaj koli, je ruski propagandi uspelo del zahodnoevropske javnosti obrniti proti njima.

Deloval pa je še en, enako usoden dejavnik. Na Poljskem je vse bolj pešala zamisel Piłsudskega, po kateri naj bi bila svobodna in suverena Ukrajina eden od stebrov širšega zavezništva v srednji in vzhodni Evropi. Gibanje Narodna demokracija, ki ga je vodil Roman Dmowski, je to zamisel zavračalo. Dmowski in njegovi privrženci so bili, gnani z ozkim nacionalizmom in zahtevami po mestih, kot je Lviv, pripravljeni skleniti dogovor z Rusijo, če bi to koristilo tistemu, kar so imeli za poljski interes. Zato so se na vso moč upirali načrtom Piłsudskega. Hitre ozemeljske pridobitve so jim bile pomembnejše od trajnega zavezništva z neodvisno Ukrajino.

Na koncu so prevladali oni. Poljska je zapustila ukrajinsko zaveznico. Marca 1921 je z Rusijo podpisala riško mirovno pogodbo, s katero si je zagotovila (začasen) mir in nova ozemlja, Ukrajino pa pustila samo pred Rdečo armado. Ukrajina je bila naposled vključena v Sovjetsko zvezo, njena neodvisnost pa zatrta. Sledila so desetletja brutalne sovjetske represije: prisilna kolektivizacija, zatiranje ukrajinske identitete in kulture, množične usmrtitve in umetno povzročena lakota – holodomor.

Poljska je medtem verjela, da si je z dogovorom z Rusijo na račun Ukrajine zagotovila prihodnost. A kmalu se je pokazalo, kako varljiva je bila ta varnost. To lekcijo se je naučila na najbolj krut mogoč način. Niti dve desetletji pozneje, septembra 1939, jo je napadla Sovjetska zveza – tokrat skupaj z nacistično Nemčijo.

Infografika SEE Ukraine
Infografika SEE Ukraine

Prav tista imperialna sila, s katero se je Poljska skušala dogovoriti na račun ukrajinske zaveznice, se je vrnila in uničila poljsko neodvisnost. Ker je sledila ozkim, kratkoročnim »nacionalnim interesom«, namesto da bi gradila trajno strateško zavezništvo, je Poljska sama pomagala porušiti prav tisto, kar bi ji dolgoročno lahko prineslo večjo varnost.

Tako je Rusija v trenutku, ko bi boljševiške načrte za obnovo imperija še lahko preprečili, dobila priložnost, da si opomore. S spretnim manipuliranjem z evropsko javnostjo, spodkopavanjem evropske podpore svojim žrtvam in izkoriščanjem razprtij med narodi, ki so se ji upirali, je Rusom uspelo znova sestaviti velik del starega imperija.

Zapravljeno je bilo tisto, kar se je zdelo povsem uresničljivo: razpad ruske imperialne strukture in nastanek novih neodvisnih narodov v vzhodni Evropi in severni Evraziji. Rusija je obnovila imperij, ker njene žrtve in njihovi morebitni zavezniki niso doumeli, kako veliko zgodovinsko priložnost so imeli pred seboj.

Zgodovina se, kot kaže, ponavlja. Rusija izgublja vojno proti Ukrajini. Kljub ogromni premoči sovražnika je Ukrajincem s pogumom, odločnostjo in izjemno iznajdljivostjo – in z odločilno podporo Zahoda – uspelo obrniti tok vojne. Pobuda vse bolj prehaja v ukrajinske roke. Ukrajinski droni zdaj skoraj vsak dan zadevajo cilje globoko v Rusiji, napadi pa so vse pogostejši in silovitejši. Glavne tarče so postale naftne rafinerije, s čimer je ogrožen eden od stebrov ruskega gospodarstva. Ukrajina je razvila in že uporablja lastne manevrirne rakete, blizu pa je tudi temu, da začne izdelovati lastne balistične rakete.

Nekaj časa se je zdelo, da gre vse na bolje. Zmaga Ukrajine, ki so jo mnogi nekdaj imeli za nemogočo, se je začela zdeti dosegljiva. A zgodovina kaže, da zna Rusija prav v takih trenutkih spretno manipulirati s svojimi nasprotniki.

Tako kot pred stoletjem Rusija znova skuša svojo vojaško šibkost nadomestiti z manipulacijo zahodnih družb. Ker ne more zmagati z orožjem, skuša poraz preprečiti tako, da ukrajinske zaveznike obrne proti ukrajinski obrambi. Cilj je prepričati zahodne vlade in javnost, naj zmanjšajo, upočasnijo ali v celoti odtegnejo prav tisto podporo, ki jo Ukrajina potrebuje, da bi svojo prednost spremenila v zmago.

V Evropi in ZDA proruski glasovi delujejo s polno paro. Namesto da bi znova premislili o svojih napovedih in priznali, da je Ukrajina zdržala, so se še bolj zakopali v svoja proruska in protiukrajinska stališča. Bolj ko je Ukrajina dokazovala, da se zna upreti in vrniti udarec, ostrejša in sovražnejša je postajala njihova retorika.

Poglejmo, kako so se spreminjali njihovi argumenti. Sprva so nenehno ponavljali, da je Ukrajina preprosto prešibka, da bi se uprla Rusiji. Njen poraz naj bi bil neizogiben, zato naj bi bila vsakršna zahodna pomoč brezplodna – metanje denarja, ki le odlaga neizogibno.

Drug priljubljen argument je bil, da Ukrajina z zahodnim orožjem ne sme napadati ciljev v Rusiji. Takšni napadi naj bi pomenili nevarno eskalacijo in Zahod potegnili v neposreden spopad z Rusijo. Iz tega je sledilo, da bi zahodne države postale strani v konfliktu že s tem, da bi Ukrajini omogočile napade na ozemlje agresorja.

A glej ga zlomka: skrb glede eskalacije je izginila vsakič, ko je Rusija dobila pomoč od tujih partnerjev. Rusija je lahko kupovala iranske drone Shahed in z njimi bombardirala ukrajinska mesta. Lahko je prejemala balistične rakete iz Severne Koreje. Za okrepitev invazije je lahko pripeljala celo severnokorejske vojake. Nič od tega očitno ni bilo tako nesprejemljivo, da bi sprožilo enak preplah.

Infografika SEE Ukraine
Infografika SEE Ukraine

Dvojna merila so bila očitna. Rusija je, kot kaže, smela v svojo osvajalno vojno vpreči tuje države, Ukrajini pa so primerljivo pomoč pri obrambi odrekali. Ko je Rusija dobivala tuje orožje in vojake, je pač vodila svojo vojno. Ko pa je Ukrajina dobila zahodno orožje, da bi se branila, je to nenadoma veljalo za izzivanje eskalacije in ogrožanje svetovnega miru. Agresor je smel svojo invazijo internacionalizirati, žrtev pa naj bi se branila z eno roko, zvezano na hrbtu.

A potem se je zgodilo nekaj, česar ti kritiki očitno niso pričakovali. Ukrajina je našla način, kako omejitve zaobiti. Z lastno tehnološko iznajdljivostjo je razvila vse naprednejšo domačo industrijo dronov in z orožjem lastne proizvodnje začela zadevati cilje globoko v Rusiji. Naftne rafinerije, črpalne postaje naftovodov, vojaški objekti in druga infrastruktura, na kateri sloni ruska vojna, so postali tarče ukrajinskih napadov dolgega dosega.

Rusija je medtem še naprej neusmiljeno bombardirala ukrajinske stanovanjske soseske, šole, bolnišnice, otroška igrišča, vrtce in ključno civilno energetsko infrastrukturo. Ukrajinski civilisti so živeli v vsakodnevnem terorju ruskih raket in dronov.

In vendar se je retorika spremenila takoj, ko je Ukrajina dokazala, da zna vrniti udarec. Ukrajino so dolgo prikazovali kot zgolj orodje Zahoda, nesposobno samostojnega delovanja. Zdaj, ko je razvila lastne drone dolgega dosega in začela napadati rafinerije ter vojaško infrastrukturo v Rusiji, pa so ji nenadoma začeli govoriti, naj neha delovati na svojo pest.

V Nemčiji je na primer voditeljica AfD Alice Weidel Ukrajino pozvala, naj neha z droni napadati rusko ozemlje, češ da je napadanje jedrske sile nepremišljeno. A poglejmo to logiko: Rusija sme napasti Ukrajino, bombardirati njena mesta, uničevati njeno infrastrukturo in zagrešiti grozljive zločine, od Ukrajine pa se pričakuje, da se ne bo dotaknila objektov, na katerih sloni invazija – ker ima njen agresor jedrsko orožje.

Prej so nasprotovali napadom z zahodnim orožjem, češ da bi lahko v vojno potegnili NATO. Potem je Ukrajina razvila lastno orožje in ta izgovor je odpadel. A zahteva po zadržanosti je ostala. Pravila so se spremenila, bistvo pa ne: ukrajinsko zmožnost obrambe je bilo treba omejiti.

Kakršnokoli sredstvo za obrambo je Ukrajina našla, vedno se je pojavil nov razlog, zakaj ga ne sme uporabiti. Rusijo je bilo treba obvarovati posledic lastne agresije, četudi je to pomenilo pustiti Ukrajino brez sredstev za obrambo.

In potem je bil tu še Donald Trump. Če Rusija Ukrajine ni mogla premagati na bojišču, bi morda prek Washingtona dosegla tisto, česar ni zmogla z orožjem. V Trumpu je Moskva našla izjemno koristen vzvod za pritisk na ukrajinsko obrambo.

Poglejmo, za kaj Ukrajina prosi ZDA. Ena njenih najnujnejših potreb je zračna obramba – torej ne napadalno orožje, temveč sistemi, ki ščitijo mesta in civiliste pred ruskimi balističnimi raketami. Pri tem Ukrajina sploh ne zahteva, da bi jih dobila brezplačno. Pripravljena jih je kupiti. Še več, že dolgo prosi za dovoljenje, da bi rakete za sisteme Patriot izdelovala po licenci in tako zmanjšala odvisnost od tujih dobav.

A Trumpova administracija Ukrajini to vztrajno odreka. Še več, Trump je v drugem mandatu večkrat izrabil ameriški vpliv na Ukrajino, da bi jo prisilil v popuščanje Rusiji. Marca 2025 je njegova administracija ustavila že odobreno vojaško pomoč in izmenjavo obveščevalnih podatkov z Ukrajino. Sporočilo je bilo jasno: tudi pomoč, brez katere se Ukrajina ne more braniti, je mogoče ustaviti kot sredstvo političnega pritiska.

Pri tem sploh ni šlo za denar. Izmenjava obveščevalnih podatkov od ZDA ni zahtevala niti dodatnega orožja za Ukrajino niti milijard dolarjev novih sredstev. A celo ta življenjsko pomembna oblika pomoči je postala orodje izsiljevanja.

Do Rusije pa se je Trump vedel povsem drugače. Namesto da bi dosledno stopnjevala gospodarski pritisk na Moskvo, se je njegova administracija znova in znova upirala strožjim sankcijam, oktobra 2026 pa odložila uveljavitev obsežnih novih sankcij, ki jih je odobril kongres. V času, ko bi morali Rusiji kar najbolj otežiti financiranje vojne, so ji ZDA odpirale pot do gospodarskega olajšanja. Moralni padec je bil očiten. Žrtev so silili v popuščanje, brutalnemu agresorju pa omogočali, da se izogne posledicam svoje agresije.

Potem je sledila še ena znana propagandna kampanja. Ukrajina naj bi potrebovala volitve. Zelenski naj bi izgubil legitimnost. Označevali so ga za diktatorja, njegov odhod pa vse pogosteje predstavljali kot pogoj za mir. Kot da bi se Rusiji ves ta čas upiral Zelenski osebno! Kot da ukrajinski narod nima lastne volje!

Za to zgodbo stoji temeljno zanikanje ukrajinske subjektnosti. Njeni zagovorniki očitno nočejo – ali pa preprosto ne zmorejo – doumeti, da se Ukrajina ne bori zato, ker ji je tako ukazal Zelenski. Ukrajina se bori, ker se njeni ljudje nočejo podrediti ruski nadvladi. Da Ukrajina zdrži, ni zasluga Zelenskega, temveč volje, odločnosti in subjektnosti ukrajinskega naroda samega.

Potem pa je sledila ena najbolj nezaslišanih epizod. Trump je pritiskal na Ukrajino, naj ustavi napade na ruske naftne rafinerije, s katerimi je ovirala pomemben del ruskega vojnega gospodarstva. Kot razlog je navedel rast cen dizelskega goriva.

Poglejmo to asimetrijo. Rusija je še naprej bombardirala ukrajinska mesta in energetsko infrastrukturo, Trump pa je zadržanost zahteval od Ukrajine. Od Rusije ni zahteval ničesar podobnega. Zelenski je predlagal vzajemen dogovor: Ukrajina preneha napadati ruske rafinerije, če Rusija preneha napadati ukrajinske energetske objekte. A Trump je ta predlog zavrnil.

Tudi če predpostavimo, da so ukrajinski napadi vplivali na cene goriva, zakaj bi bilo to pomembnejše od pravice Ukrajine, da ustavi stroj, ki poganja rusko invazijo? Ponujeno »zdravilo« je v bistvu omejevalo Ukrajino, ne Rusije. V praksi bi to pomenilo, da bi ruske rafinerije zaščitili prav takrat, ko je Ukrajina pridobila lastno orožje dolgega dosega.

A pritisk se tu ni končal. Vmešal se je tudi Elon Musk, čigar satelitski sistem podjetja SpaceX je postal nepogrešljiv za ukrajinsko vojsko. Oktobra 2026 so se ukrajinske sile soočile s hudimi omejitvami satelitske povezave, na katero so se zanašale pri upravljanju dronov. Zaradi motenj so težje izvidovale in prestrezale ruske drone. Pozneje so se pojavila poročila, da je omejitve odredil Musk osebno.

Še več, Starlink ni nikakršna dobrodelna storitev, s katero bi Musk velikodušno obdaril Ukrajince. Poljska plačuje znatne vsote, da ima Ukrajina povezavo Starlink. To je plačljiva storitev, ki jo financira evropska zaveznica, da bi narodu pomagala pri obrambi pred invazijo. Pa vendar se je izkazalo, da je dostop do tako ključnega vira mogoče omejiti po mili volji.

Širše posledice so bile zaskrbljujoče. Ukrajina je lahko razvijala lastno orožje, oblikovala lastno vojaško strategijo in iskala nove načine za boj proti ruski agresiji. A dokler ključna tehnološka infrastruktura ostaja v rokah proruskih posameznikov, je ukrajinsko obrambo še vedno mogoče spodkopati od zunaj.

In tu pridemo do bistva. Ker Ukrajini z orožjem ne more vsiliti svoje volje, ima Rusija ogromno koristi od proruskih akterjev na Zahodu, ki lahko zavirajo ukrajinsko obrambo.

Pred stoletjem je ruska propaganda evropske delavce prepričala, naj ovirajo pošiljke orožja Poljski in Ukrajini. Danes lahko podobne omejitve nastanejo zaradi političnega pritiska, zmanjševanja vojaške pomoči in zgodb, ki ukrajinsko samoobrambo prikazujejo kot oviro za mir. Tako kot pred stoletjem lahko odločitve Zahoda oslabijo Ukrajino prav takrat, ko je Rusija najbolj ranljiva.

In ta vzorec ni omejen le na eno stran političnega spektra. Rusija lahko izkorišča tudi protivojno in protiimperialistično retoriko levice. Organizacije, kot so Demokratski socialisti Amerike (DSA), nasprotujejo dobavam zahodnega orožja Ukrajini in sankcijam proti Rusiji ter ta stališča predstavljajo kot zavzemanje za mir.

S tem se ruski propagandi odpirajo dobro znana vrata. Leta 1920 so boljševiki svoje ofenzive prikazovali kot osvobajanje kmetov izpod »poljskih panov«, danes pa Moskva trdi, da Ukrajince osvobaja izpod »nacistov«. V obeh primerih je imperialno osvajanje zavito v vzvišene besede o osvoboditvi. Agresor trdi, da rešuje prav tiste, ki jih želi podjarmiti.

Rusiji navsezadnje nikoli ni bilo zares mar, kateri ideološki tabor podpira, samo da ji to koristi. Ena najbolj opaznih značilnosti ruske propagande je njena shizofrena narava. Rusi brez težav hkrati širijo zgodbe, ki se med seboj izključujejo, in očitna protislovja jih sploh ne motijo. In ta pristop je presenetljivo učinkovit. Rusi lahko zagovarjajo diametralno nasprotna ideološka stališča, eno zgodbo zamenjajo z drugo ali hkrati širijo več nezdružljivih različic, ne da bi pri tem čutili najmanjše notranje nelagodje. Izkoristili bodo katerokoli ideologijo, podprli katerokoli politično gibanje in okrepili katerokoli zgodbo, ki jim koristi.

Poglejmo, kako absurdno se Rusija predstavlja. Enemu občinstvu je zadnji bastijon evropskega tradicionalizma, branilka krščanske civilizacije, celo domnevna rešiteljica bele rase pred dekadenco in multikulturalizmom. Drugemu občinstvu pa se ista Rusija predstavlja kot zagovornica globalnega Juga in voditeljica svetovnega boja proti zahodnemu imperializmu, kolonializmu in beli nadvladi – čeprav je tudi sama imperialna država, ki vodi kolonialno osvajalno vojno proti sosednjemu narodu. Očitna protislovja, razlike, velike kot med diametralno nasprotnimi agregatnimi stanji, se v zavesti Rusov preprosto ne zabeležijo.

To pomaga pojasniti, zakaj je Rusiji tako pogosto uspelo pridobiti izjemno naklonjenost zahodnega občinstva – naklonjenost, ki ima malo opraviti z njenim dejanskim ravnanjem. Rusija lahko brutalno podjarmi sosednje narode, zatira njihovo narodno identiteto in nad civilnim prebivalstvom zagreši grozljive zločine, hkrati pa se predstavlja kot njihova dobrohotna osvoboditeljica. Lahko zagreši prav tiste zločine, proti katerim se domnevno bori, nato pa zanje obtoži svoje žrtve. In kar je najpomembnejše, velik del zahodnega občinstva prepriča, da verjame njenim nesmislom.

Rusija je poskušala izkoristiti tudi zgodovinske zamere med Poljsko in Ukrajino. Od začetka obsežne invazije je Poljska ena najzanesljivejših opor Ukrajine. Njena prizadevanja, da opozori na rusko grožnjo in mobilizira zahodno pomoč Ukrajini, so bila odločilna. A prav ko je Ukrajina pokazala, da vse močneje vrača udarce Rusiji, in se je na obzorju pokazala možnost odločilnega ruskega poraza, so na Poljskem znova dvignile glavo stare zgodovinske zamere.

V tem odločilnem trenutku se je del poljske družbe odločil obuditi zamere, stare več kot osemdeset let, in dovolil, da boleči spomini na nekdanje poljsko-ukrajinske spopade netijo novo sovražnost do Ukrajincev. In to prav takrat, ko bi morali Poljska in Ukrajina krepiti zavezništvo, da bi skupnemu sovražniku zadali odločilen udarec. Namesto da bi se iz tragičnih posledic svojega razkola pred stoletjem kaj naučili, tvegata ponovitev istih napak. Vzporednice z letom 1921 so prav srhljive.

Moskva medtem širi še eno znano zgodbo: Rusija ne sme doživeti odločilnega poraza, njen morebitni razpad pa je treba za vsako ceno preprečiti. Sporočilo je, da bi poražena in razkosana Rusija domnevno pomenila nevzdržno grožnjo mednarodni stabilnosti.

Zgovoren primer je revija The Economist, ki je objavila avtorski članek ruskega oligarha Andreja Melničenka. V njem zahodno občinstvo svari pred domnevno katastrofalnimi posledicami razpada Rusije. In znova se država, ki je odgovorna za destabilizacijo sveta, predstavlja kot nepogrešljivo jamstvo stabilnosti, katere obstoj je treba varovati.

Lekcije leta 1921 ne smemo pozabiti. Takrat so Rusi manipulirali z evropskimi družbami, ceno pa je plačala Ukrajina. Stoletje pozneje Evropa ne sme dovoliti, da bi ruska propaganda ali njena lastna politična razklanost ovirala pomoč, ki jo Ukrajina potrebuje v tem odločilnem trenutku.

Dokler bo Rusija obstajala kot unitarna imperialna država, kakršno poznamo danes, Evropa in zahodni svet ne bosta imela trajnega miru. Tudi ko ji bo primanjkovalo vojaške moči za neposreden napad na sosede, bo še naprej spodkopavala zahodne družbe s propagando, političnim vmešavanjem, ustrahovanjem in podžiganjem notranjih razprtij. Ostala bo zagrizena sovražnica Zahoda in mu škodovala, kjer koli bo mogla.

In naj si nihče ne domišlja, da bi zgolj zamenjava sedanjega ruskega režima z domnevno liberalnim rešila ta problem. Tak poskus smo že videli.

Spomnimo se Rusije pod Borisom Jelcinom. V devetdesetih jo je Zahod brez vprašanj sprejel v objem. Dobila je ogromen politični kredit zaupanja, finančno in materialno pomoč ter diplomatsko priznanje. Smela je obdržati jedrsko orožje – in celo okrepiti svoj jedrski in vojaški arzenal, saj so ZDA prisilile Ukrajino, da je Rusiji predala svoje jedrsko orožje in njegove nosilce. Rusijo so celo sprejeli v ekskluzivni klub G7, ki je leta 1998 postal G8, čeprav je bila njena gospodarska teža skromna.

In kaj je medtem počela ta domnevno liberalna Rusija, ljubljenka Zahoda? Leta 1991 je v Gruziji spodbudila državni udar, ki je strmoglavil priljubljenega predsednika Zviada Gamsahurdijo, leta 1992 je napadla Moldavijo, leta 1994 pa Čečenijo, kjer je sprožila genocidno vojno. Vse to se je dogajalo pod isto rusko oblastjo, ki jo je Zahod pozdravljal kot zgodovinski liberalno-demokratični preboj.

Kmalu je bil tudi ta kratki liberalni poskus ustavljen. S Putinovim prihodom na oblast je Rusija postajala vse bolj avtoritarna in odkrito ekspanzionistična. Tisto, kar so zahodni voditelji in politiki imeli za trajno liberalno-demokratično preobrazbo, se je izkazalo za kratek intermezzo.

Rusija je ves ta kredit zaupanja izkoristila, da se je pripravila na naslednjo fazo agresije proti Zahodu. Še več, skoraj vsi »liberalci« iz Jelcinovega obdobja so postali več kot vneti služabniki Putinovega režima. Vsi so se z veseljem postavili na stran Putina in njegove politike.

In v tem je temeljni problem, ki ga Zahod vedno znova spregleda. Problem ni le režim, ki vlada Rusiji, temveč sam obstoj Rusije kot unitarne imperialne države. »Liberalna«, avtoritarna, komunistična ali nacionalistična – kakršnokoli obliko bo Rusija dobila, vedno bo skušala škodovati Zahodu in ostala njegova zagrizena sovražnica.

Zahod se zato ne sme uspavati. Zmago Ukrajine je treba razumeti kot začetek, ne kot konec soočanja z Rusijo. Niti vrnitev mednarodno priznanih ukrajinskih meja iz leta 1991, čeprav nujna, sama po sebi ne zagotavlja trajnega miru v Evropi. Dokler bo unitarna imperialna struktura Rusije ostala nedotaknjena, grožnja ne bo izginila.

Danes se veliko govori o zajezevanju Rusije. A Rusije ni dovolj le zajeziti. Njeno unitarno imperialno strukturo je treba v celoti razgraditi. Zajezevanje je po svoji naravi obrambna strategija. Izhaja iz tega, da bo grožnja še naprej obstajala, in skuša le preprečiti, da bi se uresničila. A trajna obrambna drža do države, ki je po naravi ekspanzionistična, dolgoročno vodi v lasten poraz.

Zanašanje na zajezevanje je zato v bistvu kratkovidno. Njegovo časovno obzorje je običajno pet ali deset let, kvečjemu nekaj desetletij. Naše obzorje pa mora segati veliko dlje – sto, dvesto, petsto, celo tisoč let naprej! Misliti moramo ne le v okviru trenutnih geopolitičnih razmer, temveč tudi v okviru zgodovinskih obdobij in še nerojenih rodov.

Predstavljajmo si naslednji scenarij. Recimo, da Evropa končno v celoti dojame rusko grožnjo. Recimo, da evropske vlade, politiki in družbe najdejo dovolj politične volje, da se znova oborožijo, okrepijo vojsko in vzpostavijo učinkovito vojaško odvračanje pred nadaljnjo rusko agresijo. Rusija bi bila tedaj res zajezena – vsaj v predvidljivi prihodnosti. Evrope ne bi mogla ali ne bi hotela napasti.

A tak izid bi bil le začasna, na hitro zložena rešitev. Rusija bi namreč še vedno obstajala, njena imperialna struktura in ambicije pa bi ostale v bistvu nedotaknjene. In tu je več težav.

Prvič, grožnja, ki jo Rusija pomeni za Evropo, se nikakor ne omejuje na njeno zmožnost vojaške invazije. Tudi če vojaško odvračanje uspe, lahko Rusija še naprej spodkopava evropske družbe od znotraj – s propagando, dezinformacijami, političnim vmešavanjem in operacijami vpliva. Lahko izkorišča ideološke razprtije, manipulira z javnim mnenjem in podpira politična gibanja, naklonjena njenim interesom. Navsezadnje je Rusija, kot smo videli, že večkrat pokazala, da zna oslabiti nasprotnike, ne da bi se z njimi spopadla z orožjem. Zajeziti ruske armade torej še ne pomeni nevtralizirati ruske grožnje.

A obstaja še globlja težava. Kaj bo, ko se politično ozračje v Evropi spremeni? Recimo, da se Evropa danes uspešno znova oboroži in ob širokem političnem soglasju zgradi močno vojaško odvračanje. Kdo lahko jamči, da bo to soglasje zdržalo petdeset ali sto let? Kaj, če se bodo prihodnji rodovi Evropejcev uspavali? Kaj, če bodo prevlado dobila pacifistična gibanja in nasprotniki oboroževanja ter razgradili vojaško moč in politično odločnost, na katerih je slonelo zajezevanje Rusije? Kdo sploh lahko napove politična razpoloženja, prednostne naloge in ideološka prepričanja evropskih družb čez sto let?

Rusija pa medtem ne bo izginila – in ostala bo enako sovražna do Evrope kot prej. Če bo evropska odločnost oslabela, bo znova izkoristila priložnost in napadla. Če se Evropa danes zadovolji z zajezevanjem, tvega, da bo prihodnje rodove pustila iz oči v oči z isto grožnjo – morda v veliko slabših okoliščinah. Kar se danes zdi uspešna varnostna rešitev, bi se lahko na daljši zgodovinski rok izkazalo za katastrofo.

Zanašanje izključno na vojaško odvračanje, diplomatske dogovore ali mirovne pogodbe z Rusijo zato pomeni zdraviti simptome, vzrok pa pustiti nedotaknjen. In ta temeljni vzrok je nadaljnji obstoj Rusije kot unitarne imperialne države.

Ekspanzionistični imperiji se svojim ambicijam ne odpovejo samo zato, ker doživijo vojaške neuspehe. Lahko se umaknejo, si opomorejo, se prilagodijo in počakajo na ugodnejši trenutek. Kdor začasno zatišje, ki ga prinese zajezevanje, zamenja s trajno varnostjo in mirom, tvega, da bo čez en rod ugotovil, da ga je nasprotnik preživel.

V tem je temeljna asimetrija. Ekspanzionistična država, ki se ni odrekla imperialnim ambicijam, si lahko privošči čakanje, družbe, ki se zadovoljijo z njenim zajezevanjem, pa lahko sčasoma izgubijo politično voljo za vzdrževanje obrambe. Če mislijo le na varnost tukaj in zdaj, ne pa na dolgoročne zgodovinske posledice, tvegajo, da bodo strateško pobudo prepustile nasprotniku.

Zgodovina odnosov Moskovije oziroma Rusije z vzhodno Evropo ta vzorec ponazarja presenetljivo dosledno. Rusija je vedno znova doživljala hude poraze in zdelo se je, da je zajezena. A Evropejci so se vsakič ustavili korak pred njenim dokončnim zlomom. Rusija je vsakič preživela, si opomogla in naposled nadaljevala širjenje ter svojo oblast razširila na vse večje dele vzhodne Evrope.

Poglejmo hud poraz Moskovije v livonski vojni v letih 1558–1583. Poljsko-litovska država si takrat ni prizadevala za popolno uničenje moskovske moči. Moskovija je preživela, si opomogla in se naposled vrnila močnejša.

Podobna priložnost se je ponudila v času težav v začetku 17. stoletja, ko so poljsko-litovsko-ukrajinske sile prodrle globoko v Moskovijo in celo zasedle Moskvo. A Moskovija je to eksistencialno krizo preživela. Okupacijske sile so bile naposled pregnane, Poljsko-litovska država pa se je zadovoljila z ozemeljskimi pridobitvami in premirjem, doseženim za pogajalsko mizo. In spet so izhajali iz tega, da je Moskovija dovolj oslabljena in da je mir mogoč, ne da bi grožnjo odpravili pri koreninah. A Moskovija si je sčasoma povrnila moč. V vojni 1654–1667 se je razširila proti zahodu na račun Poljsko-litovske države in osvojila levobrežno Ukrajino in Kyjiv.

Tisto, kar se je v posameznih trenutkih zdelo kot odločilna zmaga nad Moskovijo, se je tako na daljši zgodovinski rok izkazalo le za začasno upočasnitev širjenja ruske moči. Moskovija oziroma Rusija je preživela poraze, si povrnila moč in se še naprej širila proti zahodu. Njeni nasprotniki so dobivali bitke in vojne. A skozi stoletja se je širila prav Rusija.

Infografika SEE Ukraine
Infografika SEE Ukraine

Isti scenarij se je ponovil po prvi svetovni vojni in še enkrat po razpadu Sovjetske zveze. Obakrat je ruska imperialna struktura doživela ogromen pretres in zdelo se je, da je politični red na severu Evrazije mogoče korenito spremeniti. A namesto da bi poskrbela, da bi ruska imperialna struktura nepovratno razpadla, je politika Zahoda na koncu pomagala Rusiji, da si povrne moč. Obakrat je ruska imperialna struktura preživela. In obakrat je Rusija predah izkoristila za nove agresije.

To je zgodovinska lekcija, ki se je mora Evropa končno naučiti. Končni cilj zahodne politike ne sme biti le zajezevanje Rusije, niti zmaga Ukrajine, čeprav je ta nepogrešljiva. Ta cilj mora biti razgradnja unitarne imperialne strukture Rusije.

Le takšna sprememba odpira možnosti za trajen mir in blaginjo v Evraziji. Vse manj od tega bi pomenilo le odlaganje problema in njegovo prelaganje na naše otroke, vnuke in prihodnje rodove. Naše časovno obzorje mora segati dlje od naslednjih pet ali deset let. Misliti moramo v stoletjih, celo v tisočletjih!

Evropa se zato ne sme uspavati. Dokler bo unitarna struktura Rusije ostala nedotaknjena, zgodovinski problem ne bo rešen. Zahodne družbe pa morajo medtem budno spremljati rusko propagando, infiltracijo, politične manipulacije in operacije vpliva, katerih namen je oslabiti njihovo odločnost od znotraj.

A budnost in zajezevanje sama po sebi nista dovolj. Končni cilj mora biti razgradnja Rusije kot unitarne države – ne le njena demokratizacija, liberalizacija ali zamenjava ene vladajoče elite z drugo.

Rusijo je treba demilitarizirati, denuklearizirati in razdeliti na desetine postruskih držav, od katerih bo vsaka imela svojo posebno narodno in regionalno identiteto in se odrekla »ruski« preteklosti. To in samo to bo Evraziji prineslo trajen mir in blaginjo.

Rusija mora biti uničena. Za vsako ceno. Russia delenda est.«