Kolumna
»Novorusija«, ki je nikoli ni bilo: kako si je Ruski imperij prilastil ukrajinski jug
Danes vam predstavljamo besedilo Serhija Bilivnenka, zgodovinarja, docenta in predstojnika Katedre za študij virov in družbene komunikacije Fakultete za zgodovino in mednarodne odnose Nacionalne univerze v Zaporižji:
Pojem »Novorusija« v današnjem geopolitičnem besednjaku že dolgo ni le upravni naziv iz 18. in 19. stoletja. Gre za agresiven ideološki simulaker, ki ga je imperialna propaganda umetno ustvarila, da bi upravičila oboroženo agresijo, aneksijo in fizično uničevanje ukrajinskega prostora. Da bi razumeli, kako lažen in manipulativen je ta mit, se je treba opreti na vedo o zgodovinskih virih, ustno zgodovino in dela ukrajinskih zgodovinarjev. Prav s terenskimi raziskavami, mikrozgodovino in analizo virov znanstveniki že leta razkrinkavajo kolonialne in šovinistične mite o »divji«, »neposeljeni« ali »prazni« stepi, ki naj bi čakala na »civilizacijsko poslanstvo« Romanovih.
Imperialni mit je dolgo skušal prepričati svet, da se zgodovina južne Ukrajine začne s carskimi manifesti, ukazi in listinami. A že dolgo pred prvimi ruskimi uradniki in tujimi kolonisti je ta pokrajina živela svoje samosvoje življenje. Kot upravičeno poudarjajo izobraževalna gradiva Ukrajinskega inštituta za narodni spomin »Jug brez mitov: koncept ›Novorusije‹«, stepa nikoli ni bila prazna – imela je svoja imena, svoje trgovske poti in svoja stara naselja.
Staroselci severnega Črnomorja in Priazovja so bili v zgodnjem novem veku krimski Tatari in Nogajci. Skupaj z ukrajinskimi zaporoškimi kozaki so oblikovali edinstven družbeni, gospodarski in kulturni prostor stepske Ukrajine ob Azovskem in Črnem morju. Tu so bili kozaški zimovniki, naselja in središča palank, pa tudi nogajska in tatarska nomadska taborišča, vasi in trgi. S preimenovanjem starih tatarskih, turških in kozaških krajev, kot so Kizi-Kermen, Hadžibej, Domaha ali Mykytyne, si je imperij prizadeval izbrisati zgodovinski spomin, prenovljene ali zgolj preimenovane kraje pa je prikazoval, kot da jih je carska oblast ustanovila »iz nič«.
Raziskave Volodymyra Milčeva, Olene Bačynske in Vladyslava Hrybovskega kažejo, kako zapletena in večplastna je bila ta obmejna družba. Milčev je na podlagi poglobljene analize virov opisal družbeno ureditev Zaporoške Siči, vojaških naseljencev in drugih skupin prebivalstva ter prepričljivo pokazal, da so prav Ukrajinci predstavljali absolutno večino in da so prav oni gospodarsko razvili to pokrajino. Olena Bačynska v svojih delih o donavskih in azovskih kozakih pokaže, da kozaki na južnih mejah niso izginili niti po tragediji leta 1775, ko je bila Sič uničena. Vladyslav Hrybovskyj podrobno raziskuje zapletene odnose med zaporoškimi kozaki, Nogajsko hordo in Krimskim kanatom, tako diplomatske kot vsakdanje. Stepska Ukrajina se tako kaže kot samosvoj prostor srečevanja ljudstev z večstoletno zgodovino, ne pa kot pust poligon za kolonialne poskuse.
Zgodovinska resnica je, da sta Novoruska gubernija in pozneje Novorusko-besarabsko generalno gubernatorstvo res obstajala kot upravni enoti Ruskega imperija. Vendar, kot kažejo analitična besedila znanstveno-izobraževalnega projekta LikBez (Zgodovinska fronta), je bila prva Novoruska gubernija ustanovljena leta 1764, še preden je Rusija prodrla do Črnega morja in si priključila Krimski kanat. Nastala je na ozemlju Nove Srbije, Novoslobodskega kozaškega polka in neposredno na kozaških zemljah Zaporožja ter postala orodje, s katerim so to pokrajino upravno vpeli v imperialni sistem.
Upravne meje te tvorbe so se nenehno spreminjale: gubernijo so ukinjali, obnavljali in preoblikovali v generalno gubernatorstvo, dokler v drugi polovici 19. stoletja ni dokončno izginila z zemljevida. Najpomembneje pa je, da ti umetni birokratski okvirji nikoli niso ustvarili posebnega »novoruskega naroda«. Imperialni žig se je izkazal za nemočnega pred demografsko in kulturno stvarnostjo: ruski uradniki, plemiški zemljiški posestniki in maloštevilni carski upravniki so se preprosto utopili v ukrajinskem, pretežno kmečkem prebivalstvu. Ukrajinci so ostali etnično jedro juga, lokalne skupnosti – od večnarodnih mest do kozaških naselij – pa so ohranile svojo ukrajinsko identiteto in običaje.
Pri razumevanju izvora in razvoja tega koncepta se velja opreti na temeljna dela Petra Bojka in Viktorja Brehunenka (»Buča za Novorusijo« – v Ukrajini »dati bučo« pomeni zavrniti snubca), Fedirja in Halyne Turčenko (»Projekt ›Novorusija‹ in najnovejša rusko-ukrajinska vojna«) ter na besedila Oksane Poluljah za platformo StopFake.
Kot upravičeno poudarja Oksana Poluljah, so psevdozgodovinsko konstrukcijo »Novorusije« umetno obudili kremeljski politični tehnologi kot orodje za destabilizacijo Ukrajine, razdvajanje družbe in upravičevanje oborožene intervencije. Povedno je, da v sami Ruski federaciji nikoli ni obstajalo nobeno naravno »gibanje za Novorusijo«. V Rusiji »Novorusije« nihče ni dojemal kot resnične regije – šlo je izključno za izvozni izdelek ruskega militarizma, imperializma in ideologije »ruskega sveta«, skovan za zunanjo agresijo proti suvereni ukrajinski državi.
Ihor Lyman in Viktorija Konstantinova v svojih delih o razvoju mest v Priazovju in spodnjem Podnjeprju (zlasti Berdjanska in Oleksandrivska, današnje Zaporižje) jasno pokažeta, da so pravi gospodarski razcvet južnih mest v 19. stoletju prinesli vključevanje v evropske trge, delovanje tujih konzulatov ter delo lokalnih podjetnikov, čumakov – ukrajinskih prevoznikov, ki so trgovali s soljo in žitom – in kmetov, ne pa imperialni miti ali carski ukazi.
Podobo stepske Ukrajine kot pokrajine mnogih glasov dopolnjujejo raziskave kolonizacije, zlasti menonitskih skupnosti. Menoniti, ki jih je imperij povabil na ta ozemlja, so s seboj prinesli visoko kulturo gospodarjenja, racionalnost, kmetijske novosti in globoko zakoreninjen pacifizem. Ustvarili so edinstvena središča industrije in kmetijstva. Vendar tako kot drugi kolonisti (Nemci, Bolgari, Grki) niso spremenili temeljnega ukrajinskega značaja pokrajine, temveč so se naravno vključili v njeno družbeno in gospodarsko življenje. Pozneje so skupaj z domačim prebivalstvom postali žrtve sovjetskih represij, razkulačenja, umetno povzročene lakote, vključno s holodomorjem, in deportacij.
Danes, v času ruske agresije v polnem obsegu, se je bistveno spremenil tudi sam pogled na našo zgodovino. Projekt »Novorusija«, ki si ga je Kremelj zamislil kot vzvod za razkosanje Ukrajine, je doživel dokončen in nepovraten polom.
Sodobna rusko-ukrajinska vojna je postala mogočna »tovarna nastajanja naroda«. Prebivalci Zaporižje, Hersona, Mykolajiva, Odese, Harkiva in Donbasa so s herojskim odporom, prostovoljskim gibanjem in vsakodnevnim uporništvom dokazali, da je ukrajinska družba enotna in nedeljiva. Zapuščina Dmytra Javornyckega in Jakiva Novyckega, dela sodobnih raziskovalcev, kritična analiza virov in ustna zgodovina stepske Ukrajine prepričljivo kažejo: jug ni »Novorusija«, temveč ukrajinska zemlja, kjer se je kalila volja zaporoških kozakov, kjer se ohranja spomin na staroselska ljudstva in kjer danes dokončno izginjajo fantomske bolečine propadlega imperija.