Piše Kateryna Shymkevych, zgodovinarka in analitičarka:
Na družbenih omrežjih se občasno pojavljajo objave, da Ukrajina marca in aprila 2022 med mirovnimi pogajanji v Istanbulu ni želela doseči dogovora z Rusijo o prekinitvi ognja in s tem izzvala nadaljnjo eskalacijo. Pozneje se je temu pridružil še en narativ: Ukrajina naj bi zavrnila podpis tako imenovanih istanbulskih sporazumov, ker ji je to prepovedal takratni britanski premier Boris Johnson.
Takšne lažne novice, ki jih kremeljski laboratorij propagande in dezinformacij nenehno razvija in izpopolnjuje, se v medijskem prostoru ne pojavljajo po naključju. Najprej pa poglejmo, kaj so pravzaprav bila pogajanja v Istanbulu in istanbulski sporazumi.
Ultimat pod krinko pogajanj
10. marca 2022 sta se ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba in ruski zunanji minister Sergej Lavrov srečala na visoki ravni med Diplomatskim forumom v Antalyi. Posrednik je bil turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu. Nekaj tednov pozneje so se sestale uradne delegacije Ukrajine in Rusije in Ukrajina je predstavila svojo vizijo mirovnega sporazuma. Srečanje se je končalo brez rezultata, pogovori pa so se do sredine aprila nadaljevali na daljavo. Formalno so bila pogajanja zamrznjena, ker je Moskva zavrnila predloge Kijiva in namesto njih postavila svoje. To niso bili konstruktivni predlogi, temveč ultimativne zahteve.
Ukrajina naj bi postala neuvrščena država z nevtralnim statusom in se odpovedala vstopu v katero koli vojaško zavezništvo, tudi v Nato. Poleg tega naj bi se odpovedala tujim bazam, vojakom ali jedrskemu orožju na svojem ozemlju, omejila številčnost vojske, ruščini podelila status državnega jezika, odpravila vse sankcije proti Rusiji, ne bi preiskovala vojnih zločinov, ki so jih zagrešili Rusi, in prepovedala »nacizem« (katerega propaganda je v Ukrajini z zakonom prepovedana že od leta 2015). O Krimu in Donbasu je Moskva želela razpravljati ločeno in zahtevala, da se Ukrajina odpove vrnitvi Krimskega polotoka z vojaškimi sredstvi. Kremelj pa ni nasprotoval vstopu Ukrajine v Evropsko unijo.
O kakršnih koli konstruktivnih dogovorih ni bilo govora: Rusija je od Ukrajine preprosto zahtevala kapitulacijo in pozabo vseh zločinov, ki jih je ruska vojska od leta 2014 zagrešila na ukrajinskem ozemlju.
Sporazum ni bil sklenjen zaradi ultimativne narave ruskih zahtev in zaradi razkritja množičnih vojnih zločinov, ki so jih Rusi zagrešili v Kijivski oblasti. Prav konec marca in v začetku aprila 2022 so ukrajinske oborožene sile osvobodile del Kijivske oblasti, med drugim Bučo, Irpin in Borodjanko, in ves svet je videl zločine, ki so jih tam zagrešili ruski vojaki.
Lažna novica o pritisku Borisa Johnsona
V začetku aprila je Kijiv nenapovedano obiskal takratni britanski premier Boris Johnson, ki je podpiral in še vedno podpira Ukrajino. Vse izjave Kremlja, uperjene proti njemu, je označeval za propagando in pojasnjeval, da Rusiji ni mogoče zaupati in da z njo ni mogoče podpisovati mirovnih sporazumov.
Rusi so Johnsonov obisk izkoristili, da bi Ukrajino obtožili prekinitve pogajanj in širili dezinformacijo, da Kijiv pod zahodnim pritiskom zavrača mirovne predloge Kremlja. To se je popolnoma ujemalo z ruskim narativom o vojni Zahoda proti Rusiji na ozemlju Ukrajine. Tako je bila pod vprašaj postavljena subjektivnost Ukrajine, vprašanje ruske agresije proti neodvisni in suvereni državi je bilo odrinjeno, potrjevala pa se je osrednja teza, da je Ukrajina zgolj zahodni poligon za vojaške operacije proti Rusiji. Za glavna nasprotnika je Moskva v tej dezinformaciji razglasila EU in Nato, češ da sta prav ta dva bloka agresivna do Rusije in si želita njenega uničenja.
Metoda obujanja
Ena glavnih metod dezinformacij in propagande je obujanje lažnih novic, da bi se zanimanje zanje v informacijskem in medijskem okolju ohranjalo in da bi strokovnjake in uporabnike interneta silili v razpravo o njih. Cilj je preprost: širiti informacijo, da bi dobivala podrobnosti, ki jih nikoli ni bilo. V primeru tako imenovanih istanbulskih sporazumov, ki jih Ukrajina domnevno ni podpisala, Rusija ne želi le dodati lažni novici novih izmišljenih podrobnosti, temveč tudi zmesti bralce ter psihološko pritiskati na Ukrajince in Evropejce.
Narativ o tem, da Ukrajina v Istanbulu ni hotela podpisati mirovne pogodbe z Rusijo, se v zadnjih dneh na družbenih omrežjih ni pojavil po naključju. Ukrajina in Evropa se pripravljata na zimo, ki je lahko precej težka, predvsem za Ukrajince, saj Rusija sistematično uničuje ukrajinske energetske objekte. Ta psihološki pritisk so Ukrajinci doživljali že pozimi 2025–2026, a zdaj je položaj videti precej slabši zaradi obsežnega uničenja energetske infrastrukture. Hkrati je pritisk usmerjen v razdvajanje ukrajinske družbe, da bi notranji odpor do oblasti prerasel v proteste in demonstracije. Moskva ima zdaj en sam cilj: prisiliti Ukrajino v kapitulacijo. Pri tem je Rusija za pomočnika videla Donalda Trumpa, ki je v eni od svojih nedavnih izjav Ukrajino pozval k izvedbi predsedniških volitev. Za Putina je izjemno pomembno, da se znebi sedanje ukrajinske oblasti in poglobi politični in družbeni kaos v državi.
Prehod na takšno taktiko je posledica tega, da Rusija Ukrajine ne more premagati na bojišču. V zadnjih mesecih Moskva na fronti ne beleži napredka, zato se zateka k teroriziranju civilnega prebivalstva, ciljanim psihološkim napadom in pritisku. Da bi pritisk na Ukrajino razširila, Moskva obuja narativ o tako imenovanih istanbulskih sporazumih, da bi tako ZDA kot Evropa pritiskale na ukrajinsko oblast in na Ukrajince doma in v tujini. V takih razmerah Putin morda računa, da bo Ukrajina pristala na kateri koli mirovni načrt. S tem bi se po zamisli Kremlja dokazalo, da Ukrajina ni samostojen subjekt in izpolnjuje vsa navodila Zahoda ter da Rusija ni agresor, temveč žrtev agresije kolektivnega Zahoda.
Pomembno si je zapomniti, da se bo Moskva še večkrat zatekala k starim propagandnim narativom o Ukrajini, EU in Natu, ker izgublja. Obujanje starih lažnih novic in uporaba preizkušenih taktik, prilagojenih novim razmeram, sta stari metodi delovanja Rusije, ki želi prevladovati v svetu, ustrahovati ljudi in doseči svoje z ubijanjem civilistov ter z odkrito agresijo in genocidnimi dejanji.