Ta spletna stran uporablja samo nujne piškotke za pravilno delovanje. Ne uporabljamo sledilnih piškotkov. Uporabljamo analitiko brez piškotkov, da razumemo, kako se naša stran uporablja.

Kultura

Ob dnevu ukrajinskega pismenstva: dejstva in miti o ukrajinskem jeziku

Iryna Sieidkhanova
Dejstva in miti o ukrajinskem jeziku

27. oktobra Ukrajina obeležuje dan ukrajinskega pismenstva in jezika. Praznik so uvedli leta 1997, leta 2023 pa so ga po prehodu Pravoslavne cerkve Ukrajine na novojulijanski koledar prestavili z 9. novembra na 27. oktober. Datum je povezan s čaščenjem svetega Nestorja Letopisca, avtorja Povesti minulih let, enega najstarejših pisnih spomenikov Rusi.

Ukrajinski jezik je bil stoletja tarča ruske imperialne politike, danes pa je znova tarča propagande. Zato velja spomniti na nekaj dejstev in razgraditi najpogostejše mite.

DEJSTVA, KI JIH JE VREDNO POZNATI

Ukrajinsko govori 35–40 milijonov ljudi v Ukrajini in v diaspori. Jezik spada v vzhodnoslovansko vejo, a ima svojo zgodovino, glasoslovje in slovnico. V ukrajinščini se je na primer ohranil zvalnik (»Oleno!«, »druže!«), ki ga sodobna ruščina nima več.

Jezikoslovec Jurij Ševeljov je v delu Zgodovinska fonologija ukrajinskega jezika pokazal, da se nekatere poteze, po katerih se ukrajinščina loči od drugih vzhodnoslovanskih jezikov, kažejo že v spomenikih iz 11.–13. stoletja.

V letih 1556–1561 je v Voliniji nastal Peresopniški evangelij, eden prvih prevodov Svetega pisma v takratni ukrajinski knjižni jezik. Prav nanj prisegajo predsedniki Ukrajine.

Leta 1798 je izšla Eneida Ivana Kotljarevskega, prvo tiskano delo v sodobnem ukrajinskem knjižnem jeziku. Leta 1840 je izšel Kobzar Tarasa Ševčenka. Izbor iz njega je v slovenščini izdal duhovnik Josip Abram že leta 1907.

Danes je ukrajinščina edini državni jezik Ukrajine, kar določa 10. člen ustave. Število ukrajinsko govorečih narašča. Po raziskavi Kyjivskega mednarodnega inštituta za sociologijo (2025) 63 % Ukrajincev doma govori ukrajinsko, 13 % rusko, še 19 % pa oba jezika. V primerjavi z letom 2020 se je delež tistih, ki doma govorijo ukrajinsko, povečal za 11 odstotnih točk.

V letih 1556–1561 je v Voliniji nastal Peresopniški evangelij, eden prvih prevodov Svetega pisma v takratni ukrajinski knjižni jezik. Prav nanj prisegajo predsedniki Ukrajine.

— SEE Ukraine Info Hub
Deli citat

JEZIK, KI SO GA SKUŠALI UNIČITI

Zgodovina prepovedi ukrajinskega jezika sega več stoletij nazaj. Leta 1627 so v Moskvi po carjevem ukazu sežgali Učiteljski evangelij Kyryla Trankviliona-Stavroveckega. Ukaz iz leta 1720 je prepovedal tiskanje kakršnih koli knjig v ukrajinščini razen cerkvenih, pa še te so morali »popravljati« po moskovskih vzorih.

Najbolj znana je Valujevska okrožnica iz leta 1863, v kateri je notranji minister Ruskega imperija Pjotr Valujev zapisal, da posebnega »maloruskega jezika« »ni bilo, ga ni in ga ne more biti«. Trinajst let pozneje je Emski ukaz iz leta 1876 prepovedal uvažanje ukrajinskih knjig iz tujine, tiskanje prevodov in večine drugih publikacij v ukrajinščini, uprizarjanje ukrajinskih predstav in izvajanje pesmi na odru.

Sovjetska oblast je delovala drugače, a z istim ciljem. Kratkemu obdobju ukrajinizacije v dvajsetih letih 20. stoletja so sledile represije in usmrčena renesansa. Leta 1933 so odpravili »harkivski« pravopis, da bi ukrajinščino čim bolj približali ruščini: iz abecede so izločili »buržoazno-nacionalistično« črko »Ґ«, tujke so začeli pisati po ruskem zgledu, del izvirnih slovničnih oblik pa so zavrgli. Leta 1937 je partijsko vodstvo zahtevalo, naj se »poljske in druge tuje besede« nadomestijo z ruskimi. Sledila je rusifikacija šol in visokega šolstva. Danes Rusija na okupiranih ozemljih znova izriva ukrajinščino iz šol, državnih ustanov in javnega prostora.

Paradoks je očiten: država, ki je trdila, da ukrajinski jezik ne obstaja, je stoletja izdajala ukaze, s katerimi je ta »neobstoječi« jezik prepovedovala.

MIT 1: »UKRAJINŠČINA JE NAREČJE RUŠČINE«

To je politična, ne jezikoslovna trditev. Ukrajinščina in ruščina sta sorodna, a ločena jezika, tako kot španščina in portugalščina ali češčina in slovaščina. Oba izhajata iz skupne stare osnove, vendar sta se razvijala vzporedno, ne eden iz drugega. Več kot to: ukrajinščina je pogosto ohranila stare skupne besede, ki jih je ruščina izgubila. Ruščina ima »прапорщик« (praporščik, praporščak), nima pa besede »прапор« (prapor, zastava), ima »прачечная« (pralnica), a že dolgo nima glagola »прать« (prati), medtem ko sta v ukrajinščini »prapor« in »praty« vsakdanji besedi. Slovnico Meletija Smotryckega, nastalo na ukrajinskih tleh, pa je Lomonosov imenoval ena od »vrat svoje učenosti«. Zgovorno je tudi medsebojno razumevanje. Ukrajinci razumejo ruščino, ker so stoletja živeli pod pritiskom rusifikacije in ruskih medijev. Rus, ki se ukrajinščine nikoli ni učil, pa iz nje razume le posamezne besede, skupne večini slovanskih jezikov. Ukrajinec in Belorus pa se, vsak v svojem jeziku, običajno odlično razumeta. Ukrajincem se tudi drugi slovanski jeziki učijo opazno lažje. Ukrajinski »г« zveni enako kot češki ali slovaški »h«, zvalnik poznajo poljščina, češčina, srbščina in hrvaščina, veliko besed pa se ujema s poljskimi in slovaškimi.

Slovnico Meletija Smotryckega, nastalo na ukrajinskih tleh, je Lomonosov imenoval ena od »vrat svoje učenosti«.

— SEE Ukraine Info Hub
Deli citat
Ukrajinščina in ruščina nista isti jezik
Ukrajinščina in ruščina nista isti jezik

Za bralce v naši regiji je najbližja primerjava srbščina in slovenščina. Srb brez učenja razume slovenščino le po delih, in obratno. Prav tako se mora Rus ukrajinščine naučiti, če jo želi razumeti, tako kot se Srbi učijo slovenščino. In nikomur v regiji ne pride na misel trditi, da sta srbščina in slovenščina en jezik.

Slovanski jeziki, a tako različni
Slovanski jeziki, a tako različni

MIT 2: »UKRAJINSKI JEZIK SI JE IZMISLIL AVSTRIJSKI GENERALŠTAB«

Ta mit ruske imperialne publicistike ne preživi preverjanja kronologije. Eneida Kotljarevskega je izšla leta 1798, Ševčenkov Kobzar leta 1840 v Sankt Peterburgu, Valujevska okrožnica iz leta 1863 pa je prepovedovala jezik, ki naj bi se po logiki mita pojavil šele nekaj desetletij pozneje.

MIT 3: »UKRAJINŠČINA JE S POLJŠČINO POKVARJENA RUŠČINA«

Izposojenke iz poljščine v ukrajinščini res obstajajo. Toda angleščina si je iz francoščine izposodila tisoče besed, pa je nihče ne ima za »pokvarjeno francoščino«. Poleg tega so se glavne značilnosti ukrajinščine izoblikovale davno pred dolgotrajnimi stiki s poljščino.

MIT 4: »UKRAJINA JE PREPOVEDALA RUŠČINO IN PREGANJA RUSKO GOVOREČE«

Zakon iz leta 2019 o zagotavljanju delovanja ukrajinščine kot državnega jezika ureja javno sfero: državne ustanove, izobraževanje, storitve za potrošnike in medije. Zasebnega sporazumevanja in verskih obredov ne ureja: tako kot pred letoma 2014 in 2022 ljudje svobodno govorijo rusko doma, na ulici in s prijatelji. Omejitve iz leta 2022 na področju knjig so usmerjene predvsem proti izdelkom iz Rusije in Belorusije ter knjigam državljanov države agresorke, torej proti ruski državni vsebini, ne proti jeziku kot takemu. Ukrajinski avtorji lahko svoja dela še vedno izdajajo v ruščini. Množičen prehod Ukrajincev na ukrajinščino po letu 2022 je zavestna odločitev milijonov ljudi, ne posledica prepovedi. Prave jezikovne prepovedi danes veljajo na ozemljih, ki jih je zasedla Rusija, in zadevajo ukrajinščino.

MIT, KI GA ŠIRIMO SAMI

Obstajajo tudi »domoljubni« miti. Najbolj znan pravi, da so leta 1934 v Parizu ukrajinščino razglasili za drugi najbolj melodični jezik na svetu. O takem tekmovanju ni nobenih dokumentov. Ukrajinski jezik ne potrebuje izmišljenih medalj: njegovo blagozvočnost pojasnjujejo resnične značilnosti, med drugim menjavanje u/v in i/j, ki pomaga, da se glasovi ne kopičijo.

Imperiji so stoletja dokazovali, da ukrajinskega jezika »ni bilo, ga ni in ga ne more biti«. Danes ga govorijo milijoni ljudi, v njem pišejo knjige, znanstvena dela in zakone, v njem pojejo in se prepirajo. Najboljši odgovor na vse prepovedi in laži je preprosto to, da ga uporabljamo.