DRAGI PACIFISTI, OKUPACIJA NI MIR
»Hujši od vojne z Rusijo je lahko le mir z Rusijo.« To poved sem nekoč zapisala na družbenih omrežjih in od takrat v komentarjih redno berem, da sem »zagovornica vojne«, da »podpihujem konflikt« in da »nočem miru«. A te objave me ni sram. Za njo ne stoji bojevitost, temveč izkušnja – osebna, družinska in narodna. Nikoli nisem pozivala k vojni. Opozarjam, da »mir« pod moskovskimi pogoji še nikoli ni pomenil konca nasilja. Agresorju je dal le predah pred naslednjim udarcem. Ta članek je moj odgovor vsem, ki so me pohiteli razglasiti za ljubiteljico vojne.
V informacijskem prostoru se znova dviguje val znanih trditev: Ukrajina noče miru, Zelenski noče miru, treba bi bilo pristati na »istanbulski mir«, Zahod pa naj preprosto preneha dobavljati orožje in vsega bo konec. Ti narativi ne prihajajo le iz Moskve. Ponavljajo jih v Berlinu, Ljubljani, Beogradu in Zagrebu, in zanimivo je, da jih pogosto ponavljajo ljudje, ki se iskreno imajo za zagovornike miru. Prav njim je namenjeno to besedilo.
KDO V RESNICI NOČE MIRU
Septembra 2026 je Putin javno obtožil Kyjiv, da »stori vse«, da miru ne bi bilo. Maja je tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov izjavil, da bo prekinitev ognja nastopila v trenutku, ko bo Ukrajina umaknila vojsko iz Donbasa. V začetku junija je dodal, da bi se vojna »lahko končala v enem dnevu«, če bi ukrajinske sile zapustile ozemlja, do katerih si Rusija lasti pravico. Z drugimi besedami: »mir«, kot ga razume Moskva, je takrat, ko napadena država agresorju sama izroči svojo zemljo in ljudi, ki na njej živijo.
Poglejmo dejstva. Ukrajina je 11. marca 2025 v Džedi pristala na 30-dnevno popolno prekinitev ognja, ki so jo predlagale ZDA – na kopnem, v zraku in na morju – pod pogojem, da enako stori Rusija. Moskva je odgovorila z »da, ampak« in postavila pogoje, ki so premirje izničili. V teh 30 dneh naj bi Ukrajina ustavila mobilizacijo in ne bi smela prejemati orožja, sam premor pa naj bi vodil k odpravi »temeljnih vzrokov konflikta«, torej k izpolnitvi ruskih zahtev glede prihodnosti Ukrajine. Podobnih omejitev zase Kremelj ni predvidel: Ukrajina bi za mesec dni ostala brez okrepitev in dobav, ruska vojska pa ne.
Maja 2025 so voditelji Francije, Nemčije, Združenega kraljestva in Poljske prišli v Kyjiv in predlagali brezpogojno premirje od 12. maja. Putin ga je prezrl in namesto tega ponudil pogajanja v Istanbulu brez prekinitve ognja.
Medtem napadi na civiliste ne pojenjajo. Maja 2026 je ruski napad uničil skladišče Svetovnega programa OZN za hrano v Dnipru. V njem je bila shranjena prehranska pomoč za približno 130 tisoč ljudi na območjih ob fronti. Izvršna direktorica WFP Cindy McCain je napad označila za »popolnoma nesprejemljiv«. Septembra so ruski droni in rakete v samo dveh tednih zadeli štiri velika farmacevtska skladišča – pri Kyjivu, v Kyjivu in v Odesi. To jesen Rusija znova sistematično napada energetiko in v Kyjiv so se vrnili izredni izklopi elektrike. Država agresorka – Rusija – stori vse, da bi v Ukrajini povzročila humanitarno katastrofo.
To potrjujejo tudi podatki OZN. Po podatkih Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice je bilo v prvih osmih mesecih leta 2026 v Ukrajini ubitih ali ranjenih 15.280 civilistov. To je v povprečju več kot 400 ljudi na teden in 55 % več kot v enakem obdobju leta 2025. Visoki komisar Volker Türk je vojno v Ukrajini označil za »katastrofo na področju človekovih pravic, ki iz tedna v teden raste in se poglablja«. Medtem ko Kremelj z besedami govori o miru, se število ubitih in ranjenih civilistov torej ne zmanjšuje, temveč narašča. Tako se ne vede nekdo, ki si želi miru.
Zato vas želim nekaj vprašati: zakaj mora država, ki brani svoje domove in svoje otroke, nenehno dokazovati, da si miru želi bolj kot država, ki jo je napadla? Zakaj je danes v modi obtoževati, da noče miru, tistega, ki se brani, in ne tistega, ki skoraj vsako noč na mirna mesta izstreli na stotine dronov in raket?
Verjetno zato, ker je od žrtve lažje zahtevati. Agresor tako ali tako ne bo poslušal, žrtev pa je mogoče osramotiti, ji odvzeti pomoč in jo prisiliti v popuščanje. A mir, dosežen na tak način, ni mir, temveč kapitulacija in aplavz agresorju za napad.
Noben Ukrajinec si ni želel te vojne. Nihče ni sanjal o tem, da bo izgubil svojce, dom in stvari, ki so mu pri srcu. Nihče ni hotel opustiti kariere in udobnega življenja ter leta živeti kot begunec in delati na slabo plačanih delovnih mestih. Nihče se ni prijavil, da bo stokrat pojasnjeval, da ni odšel zaradi revščine ali v iskanju boljšega življenja, temveč zato, ker Rusija ubija otroke v spanju in meče bombe na domove, bolnišnice, šole in vrtce. Miru si želimo bolj kot kdorkoli. Prav zato vemo, da mir in kapitulacija nista eno in isto. Kajti po kapitulaciji ne pride mir, temveč okupacija.
ISTANBUL: MIR, KI GA NI BILO
Posebej o »istanbulskem miru«, ki naj bi bil oddaljen le en podpis. To ne drži: spomladi 2022 sta si strani izmenjevali osnutke, a nobenega nista podpisali. V zadnjem objavljenem osnutku s 15. aprila 2022 ključne točke niso bile usklajene.
Moskva je želela, da bi ukrajinska vojska štela le 85 tisoč vojakov (Kyjiv je predlagal 250 tisoč); Ukrajini bi prepovedali rakete z dosegom nad 40 kilometrov; Rusija bi postala eden od »porokov« varnosti Ukrajine s pravico, da v primeru novega napada blokira pomoč tej državi; Ukrajina bi morala pristati na odpravo sankcij proti Rusiji, umakniti tožbe pred mednarodnimi sodišči in ruščini podeliti uradni status. Roka za umik ruske vojske sploh niso določili. Z drugimi besedami: država, ki je napadla, bi postala porok varnosti svoje žrtve, žrtvi pa bi odvzeli možnost, da se brani.
To ni mirovna pogodba. To je načrt kapitulacije z odloženo sodbo. Kako bi lahko pristali na mir, ki ga v bistvu ni bilo?
KAJ V RESNICI POMENI OKUPACIJA
Del evropskih pacifistov iskreno verjame, da je okupacija le zamenjava ene zastave z drugo. Decembra 2025 je v Nemčiji na deset tisoče dijakov v več kot 80 mestih protestiralo proti zakonu o posodobitvi vojaške službe. Eno od gesel, ki so jih navajali mediji, se je glasilo: »Nisi strahopetec, če nočeš umreti za Nemčijo.« Te najstnike razumem. Nihče noče umreti. A ne vedo tega, kar vemo mi: pod okupacijo ljudje ne umirajo nič manj, pogosto celo več, le da brez pravice, da bi zaščitili sebe in svoje bližnje.
Kar se nemškim dijakom zdi abstrakcija, je za moške na okupiranem Donbasu že dolgo vsakdan. Splošno mobilizacijo v tako imenovani »DLR« in »LLR« so razglasili 19. februarja 2022, pet dni pred vsesplošno invazijo. Moškim med 18. in 55. letom so prepovedali odhod, patrulje so jih lovile kar na ulicah, v prevozu in na tržnicah, podjetja pa so morala oddati sezname zaposlenih. Ponekod so odpeljali do 80 % osebja, zato so se rudniki in javni prevoz ustavili. Po oceni Vzhodne skupine za človekove pravice so do sredine junija 2022 mobilizirali približno 140 tisoč ljudi. Do poletja 2024 pa so po podatkih iste skupine in Inštituta za strateške raziskave in varnost samo z okupiranega dela Doneške oblasti odpeljali več kot 300 tisoč moških – skoraj tri četrtine delovno sposobnih. To pomeni okupacija: nihče te ne vpraša, ali želiš umreti. Preprosto te pošljejo umret za tiste, ki so ti uničili dom.
Ves svet je videl Bučo, kjer je v 33 dneh ruskega nadzora na območju občine umrlo 554 ljudi, od tega 396 nasilne smrti. Ves svet je videl Mariupol, kjer je po previdnih ocenah mestnih oblasti umrlo najmanj 22 tisoč civilistov. Neodvisna mednarodna preiskovalna komisija OZN za Ukrajino je že leta 2024 ugotovila, da so ruski vojaki zagrešili posilstva, ki so hkrati vojni zločin in mučenje. Po podatkih OZN se je število evidentiranih primerov spolnega nasilja, povezanega s konfliktom, leta 2024 povečalo za več kot četrtino. Novinarka Sara Cincurová, ki te zločine dokumentira že približno dve leti in se je pogovarjala z več kot šestdesetimi preživelimi, na straneh Timothyja Snyderja piše, da Rusija od leta 2014 uporablja spolno nasilje kot orožje proti ženskam in moškim, starejšim in otrokom.
Okupacija so filtracijska taborišča, deportacije otrok, prisilna mobilizacija v vojsko okupatorja, prepoved jezika in mučenje zaradi rumeno-modrega traku. Okupacija ni konec vojne, temveč vojna, ki se bije le proti nemočnim.
»MIR«, KI GA ŽE POZNAMO
Ko pišem, da je mir z Rusijo lahko hujši od vojne, imam v mislih povsem konkretno zgodovinsko izkušnjo. Ukrajinci so z Moskvo že živeli »v miru« in prav ta »mir« je vzel milijone življenj.
Holodomor v letih 1932–1933 se ni zgodil med vojno. Po podatkih Inštituta za demografijo in socialne raziskave Nacionalne akademije znanosti Ukrajine znašajo že samo neposredne izgube okoli 3,9 milijona ljudi. V miru so kmetom pobirali žito, vasi so uvrščali na »črne table«, ljudem pa prepovedovali, da bi odhajali iskat hrano. Prav tako v miru, jeseni 1937, so v gozdu Sandarmoh ustrelili 1111 jetnikov soloveške etape, med njimi okoli 290 Ukrajincev – pisateljev, znanstvenikov in umetnikov. Tako so uničili generacijo, ki jo danes imenujemo Ustreljena renesansa. Maja 1944, ko so bili boji za Krim že končani in se je fronta pomaknila na zahod, so po ukazu Moskve v nekaj dneh deportirali ves krimskotatarski narod. V miru je pesnik Vasyl Stus leta 1985 umrl v sovjetskem taborišču – zaradi besede, ne zaradi orožja.
»Mir« z Moskvo torej za Ukrajince nikoli ni pomenil varnosti. Pomenil je, da se nasilje preprosto ni več imenovalo vojna. Skrivali so ga za besedami, kot so »kolektivizacija«, »boj proti nacionalizmu« ali »prostovoljna preselitev«, žrtve pa niso imele ne pravice do obrambe ne pravice do resnice.
Prav zato je vojna, kakor koli grozno se to sliši, v nekem smislu bolj poštena od takega »miru«. V vojni ima sovražnik obraz. Vemo, pred kom se branimo, na kaj se pripravljamo in kako ravnati. Imamo vojsko, zaveznike in pravico, da zločin imenujemo zločin. V »miru« z Rusijo smo se morali leta sprijaznjevati in nemočno čakati, da nas bodo uničevali potiho in brez prič.
BITI ZA MIR, DOKLER VOJNE ŠE NI
Protestirati proti vojni je smiselno takrat, ko vojno načrtuje tvoja lastna država. V demokratični državi lahko glas večine res ustavi vlado, ki bi rada koga napadla. Ko pa napadejo tebe, protest »za mir« ne spremeni ničesar. Ni gumba, s katerim bi se »odjavil od vojne«. Vojna se ne bo preklicala zato, ker bo študent dvignil roke in rekel »jaz sem proti vojni«. Ima navado, da pride nepovabljena. Nihče od tistih, h katerim je prišla, si je ni želel.
Enako velja za protinatovske proteste, ki redno potekajo v evropskih mestih, in za ogorčenje vsakič, ko vlade predlagajo višje obrambne proračune. Nekateri gredo še dlje in zahtevajo, naj njihova država zavezništvo sploh zapusti. Velja spomniti: Nato je obrambno zavezništvo. Njegov ključni, 5. člen predvideva skupni odziv na napad na katero koli članico, v vsej zgodovini zavezništva pa so ga uporabili le enkrat, po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001. Nato v Evropi ne napada nikogar. Grožnja Evropi prihaja z druge strani in vojna proti njej že poteka, zaenkrat hibridna. Ruski droni priletijo v zračni prostor Poljske. V skladiščih in na železnici prihaja do sabotaž in požigov. Na dnu Baltskega morja poškodujejo kable. Evropo napadajo s kibernetskimi napadi in se vmešavajo v volitve: v Romuniji so leta 2024 razveljavili rezultate prvega kroga predsedniških volitev, potem ko so bili objavljeni obveščevalni podatki o obsežni vplivni kampanji. Ljudje, ki v takem trenutku zahtevajo razorožitev, se ne motijo zgolj. Nevarni so, ker nočejo videti grožnje, ki jo za Evropo pomenijo Rusija in njene zaveznice, in predlagajo, da ji gremo naproti praznih rok.
Zato se je treba za mir boriti takrat, ko vojne še ni. Takrat je res treba storiti vse, da do nje ne bi prišlo: vlagati v obrambo, odvračanje in zavezništva. Že rimski pisec Vegecij je v razpravi o vojaštvu oblikoval načelo, ki je postalo pregovor: če hočeš mir, se pripravljaj na vojno. Ko pa se vojna že začne, nevtralnega stališča ni, ker obstajata agresor in žrtev. Takrat je treba izbrati stran.
KAKŠNO CENO IMA MIR Z RUSIJO
Zagovorniki gesla »preprosto nehajmo streljati« morajo razumeti: Putin se ne bo ustavil. Danes pravi: »Predajte Donbas in vojne bo konec.« A že junija 2024 je zahteval, naj Ukrajina umakne vojsko ne le iz Doneške in Luhanske, temveč v celoti tudi iz Zaporiške in Hersonske oblasti, vključno z mestoma Zaporižje in Herson, ki ju Rusija ne nadzoruje. Po Donbasu bi torej prišle na vrsto te oblasti. Potem bi se Moskva morda pretvarjala, da je pristala na mir, čez nekaj let pa bi prišla po preostanek Ukrajine, prisilno mobilizirala Ukrajince (kot je to storila leta 2022 na okupiranih ozemljih Donbasa) in jih poslala v vojno z Evropo.
Zgodovina ne laže, uči nas, koliko so vredni mirovni sporazumi z Moskvo. Leta 1932 je ZSSR podpisala pogodbi o nenapadanju s Poljsko in Finsko. Septembra 1939 je Rdeča armada vkorakala na Poljsko, novembra istega leta pa napadla Finsko.
Leta 1997 sta Jelcin in Mashadov podpisala sporazum, v katerem sta se Rusija in Čečenija »za vedno« odpovedali uporabi sile. Ta »za vedno« je trajal dve leti. Jeseni 1999, po vdoru Basajevih enot v Dagestan in seriji eksplozij stanovanjskih blokov v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku, je Moskva začela drugo čečensko vojno. Eksplozije so uradno pripisali severnokavkaškim bojevnikom, vendar neodvisne državne preiskave niso nikoli izvedli, številna dejstva pa kažejo na vpletenost FSB. V Rjazanu so stanovalci in milica v kleti stanovanjskega bloka našli vreče z eksplozivom, ko pa so pridržali tiste, ki so jih tja podtaknili, se je izkazalo, da so to pripadniki FSB. Služba je trdila, da je šlo za »vajo« in da je bil v vrečah sladkor (lahko poiščete izraz »rjazanski sladkor«). Poslanca Sergej Jušenkov in Jurij Ščekočihin, ki sta bila člana javne komisije za preiskavo eksplozij, sta umrla leta 2003: Jušenkova so ustrelili pred njegovo hišo, Ščekočihin pa je umrl s simptomi, podobnimi zastrupitvi. Prav na tej vojni in na obljubi, da bo teroriste »pobil celo na stranišču«, je Putin, takrat premier, v nekaj mesecih prišel na oblast.
Avgusta 2008, po petdnevni vojni Rusije z Gruzijo, je Moskva pristala na načrt s šestimi točkami. Sprejeli so ga 12. avgusta ob posredovanju francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, predvideval pa je umik ruskih sil na položaje, ki so jih imele pred začetkom spopadov. Že 26. avgusta pa je Rusija priznala »neodvisnost« gruzijskih regij Abhazije in Južne Osetije. Ruske sile so tam še danes, okupacijska črta pa se ponekod še pomika globlje v Gruzijo: njene oznake in ograje prestavljajo na nova zemljišča.
Ukrajinci imajo tudi lastno izkušnjo. Avgusta 2014 je Putin sam pozval k odprtju »humanitarnega koridorja« za ukrajinske vojake, obkoljene pri Ilovajsku. Ruska stran je dala jamstva za varen izhod, hkrati pa vzdolž poti postavljala ognjene položaje. Kolone, ki so odhajale po tem koridorju, so ruski vojaki od blizu zasuli z ognjem. Po ugotovitvah Generalnega državnega tožilstva Ukrajine se je to zgodilo po ukazu poveljstva ruskega generalštaba. 12. februarja 2015 so podpisali sporazum Minsk 2, po katerem naj bi prekinitev ognja veljala od 15. februarja. Že 18. februarja so sile, ki jih podpira Rusija, zavzele Debaljceve. Leta 1994 pa se je Ukrajina z Budimpeštanskim memorandumom odpovedala tretjemu največjemu jedrskemu arzenalu na svetu. V zameno so se Rusija, ZDA in Združeno kraljestvo zavezali, da bodo spoštovali njeno neodvisnost, suverenost in obstoječe meje. Leta 2014 je Rusija anektirala Krim. Taki sporazumi niso vredni papirja, na katerem so napisani.
»NI OROŽJA – NI VOJNE«
Najbolj zahrbtna trditev današnjih »mirovnikov« se glasi: nehajte Ukrajini dobavljati orožje in vojne bo konec. Z drugimi besedami: ljudje, ki se imajo za zagovornike miru, v resnici želijo, da država, ki brani svojo suverenost in svoje državljane, ne bi imela s čim braniti se. To je tako, kot bi pomagali posiljevalcu in žrtvi rekli: »Sprosti se, hitreje bo konec.«
Pravica do samoobrambe je zapisana v 51. členu Ustanovne listine OZN. Pomoč napadeni državi vojne ne podaljšuje. Vojno podaljšuje tisti, ki je napadel in noče oditi. Brez orožja bi se vojna res hitro končala, a ne z mirom, temveč z izginotjem Ukrajine. In svet bi znova videl to, kar je že videl v Buči, Izjumu in Mariupolu.
Ali res ljudje, ki jim nikoli ni bilo treba skrivati otrok pred bombami, najbolje vedo, kako naj ravna narod, ki se upira največji agresiji v Evropi po drugi svetovni vojni?
DVE KAVI NA MESEC
Posebej se obračam na tiste, ki danes sedejo s kalkulatorjem in računajo, koliko je Evropo »stala ukrajinska vojna«. Že samo vprašanje je napačno zastavljeno: to ni ukrajinska vojna, temveč ruska vojna proti Ukrajini, in račun zanjo je treba izstaviti Moskvi. Poleg tega številke niso niti približno tako strašne, kot jih prikazujejo. Po podatkih Kielskega inštituta za svetovno gospodarstvo sta Nemčija ali Združeno kraljestvo v prvih treh letih za podporo Ukrajini namenjala manj kot 0,2 % BDP na leto, Francija, Italija ali Španija pa okoli 0,1 %. Vodja projekta Ukraine Support Tracker Christoph Trebesch je opozoril, da je ta pomoč v proračunih večine držav donatoric bolj podobna postranskemu političnemu projektu kot resnemu finančnemu naporu. Povedano po domače: Evropa je Ukrajini v letih 2022–2024 po oceni istega inštituta namenjala v povprečju okoli 44 milijard evrov na leto. Če to vsoto razdelite na več kot pol milijarde Evropejcev, dobite približno 7 evrov na osebo na mesec. To sta dve kavi v kavarni. Za primerjavo: države EU so po letu 2022 za energetske subvencije v povprečju porabile petkrat več kot za pomoč Ukrajini.
In to ni milodaščina. Vse večji del vojaške pomoči so naročila za obrambno industrijo, tudi evropsko, torej delovna mesta in davki v sami Evropi. Predvsem pa ta denar Evropi kupuje nekaj, česar ni mogoče plačati: čas in varnost. Dokler ukrajinski branilci zadržujejo rusko vojsko v Doneški in Zaporiški oblasti, ta ne stoji pred Narvo ali v koridorju Suwałki. Računajmo torej drugače: koliko bi Evropo stalo varovanje meje z Rusijo, ki bi iz te vojne izšla kot zmagovalka? Odgovor je preprost – pomoč Ukrajini je najcenejše zavarovanje, ki si ga je Evropa lahko privoščila. Saj nihče ne očita gasilcem cene vode, medtem ko gori sosednja hiša, veter pa piha proti vaši.
Torej ne, te vojne ne podaljšujejo Evropejci, ki žrtvi agresije pomagajo, da se brani. Podaljšuje jo Rusija – in samo Rusija.
SPREMENITE ZORNI KOT
Nehajte ukrajinski odpor dojemati kot oviro na poti do miru. Začnite rusko okupacijo dojemati kot glavno oviro na poti do miru.
Rusija lahko vojno ustavi kadar koli: preneha obstreljevati mirna mesta in umakne svojo vojsko z ukrajinskega ozemlja. Potem vojne ne bo. Če pa se Ukrajina preneha braniti, ne bo Ukrajine.
Ne branimo ozemelj na zemljevidu. Branimo pravico do življenja.