Ivan Bahrjanyj: Evropejec, ki ga gulag ni zlomil

V gradivu preiskovalnega spisa iz leta 1932 so se ohranile njegove besede: »Moja naloga je zgolj ta, da kot ukrajinski pisatelj ostanem takšen do konca in s svojim ustvarjanjem skrbim za širjenje nacionalne zavesti.« Svojo besedo je držal.

Enajst mesecev v samici v notranjem zaporu DPU. Nato izgnanstvo na Daljni vzhod: tajga, Ohotsko morje, ukrajinska naselja Zelenega Klyna. Leta 1937 je Bahrjanyj pobegnil, da bi se vrnil v Ukrajino. V Tomsku so ga prestregli, mu izrekli novo kazen in ga poslali v taborišča BAMLAG-a.

Leta 1938 – druga aretacija. Skoraj dve leti v preiskovalnem zaporu NKVD na Holodni Hori v Harkivu, zaslišanja, mučenje, a obtožb ni priznal. Spomladi leta 1940 so ga izpustili pod nadzor – kot je zapisal sam Bahrjanyj, »zaradi hude pljučne bolezni, predvsem pa … zaradi pomanjkanja dokazov za ponovno obsodbo«. V teh letih mu je sistem odvzel zdravje, osem let življenja in tisto, kar je bilo za pisatelja najdragocenejše – rokopise, ki so izginili med aretacijami.

Med dvema totalitarizmoma

Vojna je Bahrjanyja doletela v Ohtyrki, pod nadzorom NKVD. Med nemško okupacijo je delal kot slikar v lokalnem gledališču in pod psevdonimom v lokalnih časopisih objavljal besedila, ki so razkrivala Stalinove represije – o tem, kar je sam pravkar doživel. Nacistične oblasti so ga obravnavale z nezaupanjem: po spominih so Nemci eno od njegovih gledaliških scenografij, na kateri so temni oblaki z zahoda zakrivali sonce, razumeli kot protinemški namig.

Poleti 1943, ko se je fronta vračala, se je Bahrjanyj odpravil na zahod, v Galicijo. Tam je deloval v ukrajinskem nacionalističnem podzemlju, pisal in ilustriral njegove publikacije ter postal eden od soustanoviteljev Ukrajinskega glavnega osvobodilnega sveta – nadstrankarskega organa, ki se je boril tako proti nacistični kot proti sovjetski okupaciji. Roman »Lovci na zveri«, kasneje znan kot »Lovci na tigre«, napisan leta 1943, je osvojil prvo nagrado na literarnem natečaju v Lvivu in izšel leta 1944.

Zadnje leto vojne je Bahrjanyj preživel na poti, tako kot stotisoči drugih ukrajinskih beguncev, in za nacistične oblasti ni bil zaveznik, temveč sumljiv begunec. Biografi poročajo, da so ga leta 1944 na Slovaškem prijeli med racijo proti emigrantom. Spomladi leta 1945 se je z misijo Ukrajinskega glavnega osvobodilnega sveta znašel v Zagrebu, nemško kapitulacijo pa je po lastnih spominih dočakal za rešetkami v Mariboru. Po vojni je Bahrjanyj peš prišel do avstrijske Tirolske in se nazadnje naselil v taboriščih za razseljene osebe v ameriški okupacijski coni Nemčije, najprej blizu Augsburga, kasneje pa v Neu-Ulmu. To je bil beg pred Stalinom v povojno demokratično Evropo.

Po jaltski konferenci so sovjetske misije od zahodnih zaveznikov zahtevale, naj prisilno vrnejo milijone nekdanjih prisilnih delavcev, ujetnikov in beguncev. Za mnoge je »vrnitev« pomenila taborišče ali streljanje. Takrat, leta 1946, je Bahrjanyj napisal pamflet »Zakaj se ne želim vrniti v ZSSR?«. Začne se takole:

»Sem eden izmed tistih stotisočev ljudi, Ukrajincev, ki se nočejo vrniti domov, pod boljševizem, s čimer presenečajo ves svet.«

To ni bila zavrnitev domovine, temveč zavrnitev zapora. »Vsako noč sanjam o njej, a se kljub temu zdaj nočem vrniti vanjo. Zakaj? Ker je tam boljševizem,« piše Bahrjanyj. Pamflet so prevedli v več jezikov in postal je argument v obrambo tistih, ki so jih hoteli izročiti Moskvi.

V izgnanstvu je Bahrjanyj postal ustanovitelj in vodja Ukrajinske revolucionarno-demokratične stranke – demokratične sile, ki je polemizirala tako s komunisti kot z radikalnimi nacionalisti. Do svoje smrti je urejal časopis »Ukrajinski visti« (»Ukrajinske novice«) in bil eden od voditeljev Ukrajinskega nacionalnega sveta – parlamenta izgnanske vlade Ukrajinske ljudske republike. Umrl je 25. avgusta 1963 v sanatoriju v Schwarzwaldu in je pokopan v Neu-Ulmu. V Ukrajino se ni nikoli vrnil. Niti po smrti.

»Getsemanski vrt«: pričevanje, ne izmišljotina

Bahrjanyjev glavni roman je bil napisan v letih 1948–1950 in izdan leta 1950. Njegov junak Andrij Čumak prehodi isto pot kot avtor: aretacija, celice, večdnevna zaslišanja brez prekinitve, mučenje, poskusi, da bi človeka zlomili do te mere, da podpiše vse. Najbolj pretresljivo je, da so priimki preiskovalcev NKVD in zaporniških paznikov v knjigi resnični. Avtor jih je namerno ohranil: da se rablji ne bi skrili za anonimnostjo, žrtve pa ne bi ostale brez imena.

Tu Bahrjanyj stori tisto, kar bo kasneje postalo standard evropske kulture spomina: krivce imenuje z imeni in priimki ter da glas žrtvam. Roman je izšel dve desetletji pred Solženicinovim »Arhipelagom Gulag«. Francoski prevod je izšel leta 1961 v Parizu zahvaljujoč prizadevanjem družine Volodymyra Vynnyčenka – pisatelja in državnika, ki je vodil Generalni sekretariat (prvo vlado Ukrajinske ljudske republike, 1917–1918).

Evropski pisatelj, ne pa »sovjetski«

Sovjetski literarni kanon je avtorje ocenjeval po njihovi lojalnosti: kdor je hvalil kolhoz, je bil klasik, kdor je izrazil dvom, pa »buržoazni nacionalist«. Če na Bahrjanyja gledamo iz te perspektive, mu ostane le oznaka »izdajalca«, ki mu jo je dolga leta pripisovala sovjetska propaganda. Če pa njegovo ustvarjanje ocenjujemo v evropskem kontekstu, je slika povsem drugačna.

Prvič, tema. »Getsemanski vrt« stoji ob boku »Mrku opoldne« Arthurja Koestlerja in »1984« Georgea Orwella – knjigam, iz katerih je Evropa spoznavala naravo totalitarizma. Razlika je v tem, da sta Koestler in Orwell o sovjetskem zaporu pisala od zunaj, Bahrjanyj pa iz notranjosti celice.

Drugič, v središču je človek. Socialistični realizem je zahteval »pozitivnega junaka«, ki se raztopi v kolektivu. Bahrjanyjevi junaki so osebnosti, ki branijo lastno dostojanstvo pred sistemom. Poljski pisatelj in kritik Józef Łobodowski je o romanu pisal kot o pričevanju »globokega humanizma avtorja, ki je na samem dnu pekla uspel videti človeške lastnosti celo v najbolj zverinskih posameznikih«.

Tretjič, žanr. »Lovci na tigre« je pustolovski roman v tradiciji Jacka Londona in Jamesa Fenimora Cooperja: pobeg iz vlaka smrti, tajga, lov, ljubezen, svoboda. Bahrjanyj je dokazoval, da je ukrajinska literatura lahko napeta, dinamična in polna zapletov, ne pa le kmečka drama, kot jo je videla imperialna perspektiva. Roman je izšel v angleščini (1956), nizozemščini (1959) in nemščini (1961).

Četrtič, stališče. Bahrjanyj je bil demokrat in dosleden protitotalitarist, za katerega sta bila nacizem in komunizem dve plati istega zla. Epigraf k njegovemu pamfletu zveni kot manifest:

»Vrnil se bom v svojo domovino z milijoni svojih bratov in sester, ki so tukaj, v Evropi, in tam, v sibirskih koncentracijskih taboriščih, takrat, ko bo totalitarni krvavi boljševistični sistem porušen tako kot Hitlerjev, ko bo NKVD sledil gestapu, ko bo rdeči ruski fašizem izginil tako, kot je izginil nemški fašizem …«

To je ista logika, na kateri danes temelji evropski spomin na zločine obeh režimov, ki ga med drugim izraža tudi Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, 23. avgust.

Zakaj je to pomembno tudi danes

Sovjetski sistem se je pol stoletja delal, kot da takega pisatelja ni bilo. Rehabilitirali so ga šele leta 1991, ko se je Ukrajina iztrgala iz ZSSR, leta 1992 pa mu je že neodvisna Ukrajina posmrtno podelila Ševčenkovo nagrado za dela »Getsemanski vrt« in »Lovci na tigre«.

Najhujše pa je, da njegove knjige niso postale le zgodovina. Kleti z mučilnicami na osvobojenih območjih okoli Izjuma in Hersona, filtracijska taborišča, deportacije, ugrabljeni novinarji in umetniki na ozemljih, ki jih je zasedla Rusija – to je isti »Getsemanski vrt«, le v novih kulisah. Ruska vojska pa je Bahrjanyjevo rodno Ohtyrko obstreljevala že od prvih dni obsežne invazije leta 2022.

Sodobna Rusija obuja kult Stalina in oživlja isti jezik sovražnika: »izdajalci«, »nacionalisti«, »agenti Zahoda«. Bahrjanyj je na to odgovoril že leta 1946: človek ima pravico, da se ne vrne v zapor, četudi ta zapor imenujejo domovina.

120 let po njegovem rojstvu je vredno brati Bahrjanyja ne kot »klasika iz šolskega programa«, ampak kot pričo – evropskega pisatelja, ki je prej kot mnogi drugi spoznal, kaj je imperij, in za svojo resnico plačal z lastno usodo.