Prispevek je pripravljen na podlagi predavanj, ki jih je imela Kateryna Shymkevych, doktorica zgodovinskih znanosti in docentka na Katedri za pravo in javno upravo Zaporoškega inštituta za ekonomijo in informacijske tehnologije (ZIEIT).
Rusifikacija nikoli ni bila naraven proces, v katerem bi ljudje sami izbrali »priročnejši« jezik. Gre za državno politiko, ki jo je Moskva dosledno izvajala od 17. stoletja do danes. Njen cilj ni bil le prisiliti Ukrajince, da govorijo rusko, temveč izbrisati samo misel, da obstaja samostojen ukrajinski narod z lastnim jezikom, zgodovino, cerkvijo in državnostjo.
Inštitut za zgodovino Ukrajine Nacionalne akademije znanosti Ukrajine opredeljuje rusifikacijo kot državno politiko, katere končni cilj sta bila politična lojalnost ter jezikovna in kulturna asimilacija neruskih narodov imperija, pozneje pa ZSSR. Imela je več smeri: jezik, kulturo, cerkev, knjige in literaturo, zgodovino in samoidentifikacijo, ozemlje in nazadnje fizično uničevanje ljudi.
Od Petra I. do Emskega ukaza
Ko je kozaški Hetmanat prišel pod oblast Moskve, je imperij postopoma omejeval vse, kar je Ukrajince razlikovalo od drugih. Leta 1720 je ukaz Petra I. prepovedal tiskanje novih knjig v Ukrajini, razen cerkvenih, pa še te so morale biti usklajene z ruskimi izdajami. V drugi polovici 18. stoletja je Katarina II. odpravila Hetmanat in Zaporoško Seč, ukrajinski jezik pa je postopoma izginjal iz šolstva.
V 19. stoletju so prepovedi postale odkrite. Valujevska okrožnica iz leta 1863 je ustavila izdajanje učne in verske literature v ukrajinščini, njen avtor, notranji minister Pjotr Valujev, pa je stališče imperija strnil v stavek, da posebnega »maloruskega« jezika »ni bilo, ga ni in ga ne more biti«. Emski ukaz iz leta 1876 je šel še dlje: prepovedal je tiskanje v ukrajinščini, uvoz ukrajinskih knjig iz tujine, uprizarjanje ukrajinskih gledaliških predstav, petje ukrajinskih pesmi na koncertih in poučevanje v ukrajinščini v osnovnih šolah. Te prepovedi so formalno veljale vse do leta 1905.
Ukrajinizacija kot past
Ukrajinska revolucija 1917–1921, Ukrajinska ljudska republika, Hetmanat Pavla Skoropadskega in Ukrajinska akademija znanosti so Moskvi pokazali, da ukrajinske identitete ni uspela uničiti. Zato so boljševiki izbrali drugačno taktiko – »ukrajinizacijo« dvajsetih let 20. stoletja. Ta je dala zagon ukrajinskemu šolstvu, književnosti in gledališču, imela pa je tudi drug cilj: jezik spraviti pod nadzor in vzgojiti lojalne partijske kadre.
Po holodomorju v letih 1932–1933, ki je po podatkih Inštituta za demografijo in socialne raziskave Nacionalne akademije znanosti Ukrajine terjal približno 3,9 milijona življenj, so ukrajinizacijo ukinili. Harkivski pravopis iz leta 1928, sprejet na Vseukrajinski pravopisni konferenci, so leta 1933 revidirali, da bi ukrajinščino približali ruščini.
Pravopis iz leta 1933 je brez kakršne koli javne razprave pripravila nova komisija, ki jo je vodil Andrij Hvylja. V predgovoru je bilo naravnost zapisano, da so prejšnja pravila ukrajinščino domnevno umetno ločevala od ruščine. Spremembe so zajele vse ravni jezika:
Iz abecede so odstranili črko »ґ« (g); vrnili so jo šele leta 1990.
Končnice so približali ruskim: namesto »радости«, »смерти«, »вічности« (rodilnik: veselja, smrti, večnosti) je postalo »радості«, »смерті«, »вічності«.
Od vzporednih oblik, kot sta »бабів« in »баб« ali »хатів« in »хат«, so obdržali le tisto, ki je sovpadala z rusko.
Odpravili so ostanke dvojine, ki jih je pravopis iz leta 1928 uzakonil kot normo: »дві руці«, »три вербі«, »чотири хаті« (dve roki, tri vrbe, štiri hiše) so postali »дві руки«, »три верби«, »чотири хати«.
Tujke so prepisali po ruskem vzoru: »катедра« je postala »кафедра« (katedra), »міт« – »міф« (mit), »авдиторія« – »аудиторія« (avditorij), »павза« – »пауза« (premor).
Hkrati so iz slovarjev čistili izvirno besedje in ga nadomeščali z besedami, ki so bile bližje ruskim. Tako je »городину« izpodrinila beseda »овочі« (zelenjava), »садовину« – »фрукти« (sadje), »родзинки« – »ізюм« (rozine), »обрус« – »скатертина« (prt), »часопис« pa »журнал« (revija).
Znanstvene terminološke slovarje iz dvajsetih let so zaplenili in uničili, njihove avtorje pa preganjali kot »buržoazne nacionaliste« in »škodljivce«.
Pobudnik pravopisa iz leta 1928 Mykola Skrypnyk si je istega leta 1933 vzel življenje. Del teh izgub ukrajinščina šele zdaj pridobiva nazaj: pravopis iz leta 2019 je na primer znova dovolil »радости« in »міт« kot enakovredni različici.
Generacija pisateljev, znanstvenikov in umetnikov, ki je zrasla v tistih letih, je bila uničena – poimenovali so jo »usmrčena renesansa«. Leta 1938 je odlok »O obveznem učenju ruskega jezika v šolah nacionalnih republik in oblasti« ruščino uvedel kot obvezni predmet v vseh šolah.
»Bratstvo narodov« po sovjetsko
Po drugi svetovni vojni je rusifikacija postala tišja, a bolj sistematična. Šolska reforma 1958–1959 je staršem omogočila, da »svobodno« izbirajo učni jezik svojih otrok. V praksi je to pomenilo, da je ukrajinščina postajala neobvezna, ruščina pa jezik kariere, mesta in ugleda. V sedemdesetih in osemdesetih letih, zlasti po odloku iz leta 1983 o »izboljšanju« pouka ruščine, so učitelji ruščine prejemali dodatek k plači, razrede pri pouku ruščine so delili v skupine, ukrajinščino pa so vse pogosteje prikazovali kot »kmečki« jezik.
Tiste, ki so se upirali, so preganjali: sodni proces proti »Zvezi za osvoboditev Ukrajine« leta 1930, veliki teror, aretacije šestdesetnikov in disidentov v letih 1960–1980, smrt Vasylja Stusa v taborišču leta 1985. Hkrati je Moskva spreminjala etnično sestavo prebivalstva: deportacija krimskih Tatarov leta 1944, operaciji »Visla« in »Zahod« leta 1947, prisilne preselitve iz obmejnih območij ter lakote v letih 1921–1923 in 1946–1947.
Prilaščena zgodovina
Najgloblja rusifikacija je zadevala spomin. Že moskovski knezi – od Ivana Kalite do Ivana III. (»zbiralca dežel Rusije«) – so Moskvo razglasili za edino dedinjo Kijevske Rusije. Peter I. si je prilastil samo ime »Rus«, ko je Moskovsko carstvo preimenoval v Rusko cesarstvo. Imperialni koncept »trojnega naroda« in pozneje sovjetski koncept »bratskih narodov«, v katerem so bili Ukrajinci »mlajši brat«, sta imela en sam cilj: ukrajinsko zgodovino privezati na rusko in Ukrajincem odreči pravico do lastne izbire.
Zakaj ravno jezik in zgodovina? Ker prav ta dva ohranjata narodno identiteto in zavest, da nismo Rusi. Narod, ki verjame, da je njegov jezik le »narečje«, njegova država pa »nesporazum«, je lažje asimilirati in lažje prepričati, da je njegova zemlja »od nekdaj ruska«.
Rusifikacija danes
Ta politika ni ostala v preteklosti. Od leta 2014 Rusija na okupiranih ozemljih Ukrajine izvaja popolno rusifikacijo: zapira ukrajinske šole, odstranjuje ukrajinske knjige, otroke uči po ruskih učnih načrtih in ljudi sili v pridobivanje ruskih potnih listov. Propaganda ponavlja iste trditve kot pred sto leti, le v novi preobleki: »Ukrajino je ustvaril Lenin«, »ukrajinski jezik ne obstaja«, »Galicijo je priključil Stalin«, »Krim je Hruščovovo darilo«. Tudi cilj je isti – dokazati, da nič resnično ukrajinskega – ne država ne zgodovina ne ozemlje ne cerkev – ni nikoli obstajalo.
Posledice treh stoletij rusifikacije Ukrajina čuti še danes: milijoni mrtvih v 20. stoletju, izrinjen jezik, vsiljen občutek manjvrednosti in vera v »starejšega brata«. Toda od leta 2014, zlasti pa od leta 2022, Ukrajinci zavestno trgajo to odvisnost – vračajo se k ukrajinskemu jeziku, spoznavajo lastno zgodovino in Moskvi ne dovolijo več odločati, kdo naj bodo. Proces »razbratenja« je nepovraten.