Že vrsto let se ukvarjam z razkrinkavanjem ruske propagande. Žal sem se z njo srečala precej zgodaj, še ko sem hodila v šolo. Nato sem opazovala, kako propaganda deluje v že neodvisni Ukrajini, zadnjih 16 let pa jo preučujem tukaj, v državah nekdanje Jugoslavije. Zdaj, ko govorim veliko jezikov, je zelo zanimivo videti, da se Rusi niti ne trudijo več prilagajati svojih laži posamezni državi (ker so ugotovili, da bodo ljudje brez sposobnosti kritičnega mišljenja in preverjanja informacij tako ali tako verjeli vsemu), temveč preprosto kopirajo iste stavke, teze in »dejstva«, le v različnih jezikih.
Pred kratkim sem na Twitterju naletela na novo rusko propagandno matrico v srbščini, v slogu whataboutizma. Želela sem jo razčleniti, da bi nazorno pokazala, kako deluje propagandni stroj teroristične federacije. Za to sem porabila nekaj dni, a mi ni žal, saj se na tem primeru zelo dobro vidi, kako zlahka je manipulirati z ljudmi, ki niso navajeni postavljati vprašanj.
Profil ZICER je torej verificiran, hkrati pa nosi oznako »Parody account«. To je priročen ščit: lahko širiš politično sporočilo, na vsako kritiko pa odgovoriš »saj je le parodija«.
Računajo tudi na to, da bodo ljudje ob modri kljukici profil dojeli kot zanesljiv, da ga ne bodo odpirali in ne bodo videli, da gre za domnevno parodijski račun. Samo besedilo ne vsebuje nobene parodije. Gre za neposreden političen sklep, ki mu enajst zgodovinskih argumentov služi le kot podlaga.
Konstrukcija besedila se ponovi enajstkrat: »Rusija je ubila X. Ne, to je bila Y.« Finale: »Ok, to v Ukrajini je bratomorna vojna, ki jo financira Evropa.«
To je klasičen whataboutizem, znan tudi kot tu quoque. Cilj tega prijema ni nekaj dokazati o ruski vojni v Ukrajini. Cilj je drugačen – spremeniti temo. Namesto vprašanja »kaj Rusija zdaj počne v Ukrajini?« bralcu podtaknejo vprašanje »kdo pa je bil v zgodovini hujši?«.
Uporabljenih je več metod hkrati
1. Slamnati mož (strawman) – človek ne izpodbija dejstva, temveč lastno, popačeno in bolj čustveno različico tega dejstva. Nihče ni nikoli obtoževal Rusije za Hirošimo, trgovino s sužnji ali dogodke v Kongu. Avtor si sam izmišlja absurdne obtožbe, jih sam »ovrže« in ustvari iluzijo, da so vse obtožbe proti Rusiji enako neutemeljene.
2. Lažna enakovrednost in odvračanje od teme. Tudi če so vsi navedeni zločini resnični (in so), noben od njih ne izniči nobenega ruskega zločina. Zločini se ne pobotajo. Leopoldova dejanja v Kongu ne naredijo uničenja Mariupola zakonitega.
3. Selektivno zamolčevanje (cherry-picking by omission). Seznam je sestavljen tako, da bralec ne opazi, da imata Rusija in ZSSR lasten, zelo dolg podoben seznam.
4. Manipulacija s številkami. Kjer je zločin zahodni, so številke pogosto napihnjene (Koreja, Kambodža, Irak). Kjer je število »neprijetno«, ga avtor zmanjša, ker tudi sam slabo pozna temo (Indija, Alžirija). Številke prilagajajo čustvom, ne virom.
5. Anafora in ritem. »Ne, to je bila … Ne, to so …« se ponovi enajstkrat. To je tehnika hipnotičnega ponavljanja: po enajstih ponovitvah bralec samodejno sprejme tudi zaključno trditev, ki ni več o zgodovini, temveč o sedanjosti.
6. Obrnitev vlog žrtve in agresorja. Zaključni stavek prelaga odgovornost za vojno s tistega, ki je napadel, na tiste, ki žrtvi pomagajo pri obrambi.
Zdaj pa si podrobnosti oglejmo po točkah.
1. »Rusija je z atomskima bombama na Japonskem ubila 300.000 ljudi. Ne, to so bile Združene države Amerike.«
Dejstvo: atomski bombardiranji Hirošime in Nagasakija so izvedle ZDA. Tega nihče ne zanika; o tem obstaja obsežno, odprto ameriško zgodovinopisje in ostra razprava v samih ZDA.
Številke: najpogosteje navajane ocene, na katere se sklicuje tudi japonsko-ameriška Fundacija za raziskovanje učinkov sevanja (RERF), govorijo o približno 90.000–166.000 mrtvih v Hirošimi in 60.000–80.000 v Nagasakiju v dveh do štirih mesecih po bombardiranju. Skupaj je to približno 150.000–240.000. »300.000« ne ustreza ocenam žrtev samih bombardiranj. Register žrtev Hirošime res vsebuje več kot 340.000 imen, a vanj že desetletja vpisujejo vse preživele, ki so umrli iz kateregakoli razloga.
Kaj je zamolčano: ZSSR je 8. avgusta 1945, med obema bombardiranjema, napovedala vojno Japonski in s tem kršila pakt o nevtralnosti iz leta 1941. Aprila 1945 je Moskva sicer sporočila, da ga ne bo podaljšala, a pravno je pakt veljal do aprila 1946. Po kapitulaciji Japonske je Sovjetska zveza v taborišča odpeljala približno 575.000 japonskih vojnih ujetnikov, okoli 55.000 jih je umrlo pri prisilnem delu. Rusija še danes okupira južne Kurilske otoke, ki jih Japonska šteje za svoje.
Metoda: slamnati mož. Nihče ne obtožuje Rusije za Hirošimo.
2. »Rusija je ubila med 5 in 6 milijonov Judov. Ne, to je bila Nemčija.«
Dejstvo: Da, holokavst je zločin nacistične Nemčije. Da, Rdeča armada (z enotami 1. ukrajinske fronte; v njenih vrstah se je skupno borilo več milijonov Ukrajincev) je 27. januarja 1945 osvobodila Auschwitz.
Kaj je zamolčano:
ZSSR je 23. avgusta 1939 s Hitlerjem podpisala pakt Molotov–Ribbentrop s tajnim protokolom o delitvi Vzhodne Evrope. 22. septembra 1939 sta wehrmacht in Rdeča armada v Brestu izvedla skupno slovesnost predaje mesta (pogosto jo imenujejo skupna parada).
Spomladi 1940 je NKVD ustrelil okoli 22.000 poljskih vojnih ujetnikov – častnikov, policistov in pripadnikov inteligence – v Katinskem gozdu, Kalininu in Harkivu. Pol stoletja je ZSSR ta zločin pripisovala nacistični Nemčiji in ga je celo poskušala naprtiti Nemcem na nürnberškem procesu. Moskva je krivdo priznala šele 13. aprila 1990. Formula »Ne, to je bila Nemčija« je torej sovjetska iznajdba, ne zahodna.
Leta 1940 je NKVD gestapu izročil več sto nemških in avstrijskih antifašistov, med njimi Jude, ki so pobegnili v ZSSR (najbolj znana pričevalka je Margarete Buber-Neumann, ki je preživela tako gulag kot Ravensbrück).
1948–1953: kampanja proti »brezdomovinskim kozmopolitom«, usmrtitev članov Judovskega protifašističnega odbora (1952), »zarota zdravnikov« (1953).
Nemčija je priznala svojo krivdo, plačuje odškodnine in je prepovedala zanikanje holokavsta. Rusija pa še vedno ne omogoča popolnega dostopa do arhivov NKVD in na primer ni priznala holodomora kot genocida.
Metoda: slamnati mož in podtikanje. Nesporen nemški zločin se uporablja kot »alibi« za povsem drugo državo.
3. »Rusija je v Kongu ubila 6 milijonov ljudi. Ne, to je bila Belgija.«
Dejstvo: zločini v Svobodni državi Kongo (1885–1908) so ena najstrašnejših strani kolonializma. Pomembno pojasnilo: šlo je za osebno last kralja Leopolda II., ne belgijske države. Belgija je Kongo priključila leta 1908 prav pod pritiskom mednarodnega škandala. Ocene izgube prebivalstva se zelo razlikujejo – od nekaj milijonov do 10 milijonov (Adam Hochschild, »Duh kralja Leopolda«). Natančnih podatkov ni, ker ni bilo popisov.
Belgija to zgodovino priznava: kralj Filip je leta 2020 izrazil »najgloblje obžalovanje« in ga ponovil v Kinšasi leta 2022, delovala je tudi posebna parlamentarna komisija (čeprav je leta 2022 končala delo brez skupnih sklepov).
Kaj je zamolčano – ruski kolonializem:
Čerkeška tragedija v 60. letih 19. stoletja: po kavkaški vojni je Ruski imperij izgnal ali uničil večino Čerkezov. Gruzija je to leta 2011 priznala za genocid.
Lakota v Kazahstanu 1930–1933: umrlo je več kot 1,5 milijona ljudi – četrtina prebivalstva Kazahstana; med etničnimi Kazahi po različnih ocenah celo do 38–42 %.
Zadušitev upora v Turkestanu leta 1916 in urkun, ko je več deset tisoč kirgiških civilistov umrlo med begom na Kitajsko.
Metoda: selektivno zamolčevanje. Kolonializem je prikazan kot izključno zahodni pojav, čeprav je bil Ruski imperij drugi največji kontinentalni kolonialni imperij v zgodovini.
4. »Rusija je v Indiji ubila več sto tisoč lačnih ljudi in zasužnjila narode Azije in Afrike. Ne, to je bila Anglija.«
Dejstvo: britanska kolonialna politika nosi neposredno odgovornost za lakote v Indiji. In tudi tu avtor paradoksalno zmanjšuje: že bengalska lakota leta 1943 je po različnih ocenah zahtevala od 2,1 do 3 milijone življenj, lakote v 19. stoletju pa desetine milijonov. »Več sto tisoč« zgovorno kaže nepoznavanje teme.
Kaj je zamolčano: holodomor v Ukrajini 1932–1933. Po podatkih Inštituta za demografijo in družbene raziskave Nacionalne akademije znanosti Ukrajine neposredne izgube znašajo okoli 3,9 milijona ljudi. Kmetom so zaplenjevali žito, vasi so uvrščali na »črne table«, sprejet je bil zakon »o petih klasih« (7. avgust 1932), direktiva z dne 22. januarja 1933 pa je kmetom prepovedala zapuščati Ukrajino in Kuban v iskanju hrane. Holodomor so za genocid priznali Ukrajina, Evropski parlament (december 2022), Bundestag in več kot 30 držav, med njimi Slovenija in Hrvaška (2023).
Metoda: selektivno zamolčevanje. Avtor izbere prav tisti zločin (umetno lakoto), za katerega ima sovjetska zgodovina najbolj neposreden in najkrutejši ustreznik.
5. »Rusija je deportirala milijone Afričanov v verigah, da bi jih zasužnjila v Ameriki. Ne, to so storili Britanci, Španci in Portugalci.«
Dejstvo: čezatlantska trgovina s sužnji je res zločin evropskih držav. Po podatkovni bazi Slave Voyages (najpopolnejšem akademskem viru) so čez Atlantik odpeljali okoli 12,5 milijona Afričanov. Največji prevoznik je bila Portugalska (skupaj z Brazilijo), sledila je Britanija.
Kaj je zamolčano:
Tlačanstvo v Rusiji, torej dejansko suženjstvo lastnih podložnikov. Po popisu iz leta 1857 je bilo v Ruskem imperiju več kot 20 milijonov tlačanov; prodajali so jih, izgubljali na kartah, prodajali ločeno od družin. Tlačanstvo je bilo odpravljeno šele leta 1861, skoraj sočasno s suženjstvom v ZDA (1863–1865).
Gulag: po podatkih raziskovalcev (Anne Applebaum, Memorial) je skozi sistem taborišč šlo okoli 18 milijonov ljudi. To je bilo gospodarstvo prisilnega dela v državnem merilu.
Množične deportacije narodov: krimski Tatari (maj 1944, okoli 190.000; po različnih ocenah je od petine do skoraj polovine umrlo v prvih letih izgnanstva), Čečeni in Inguši (operacija »Leča«, februar 1944, okoli 490.000), povolški Nemci, Kalmiki, Balkarci, baltski narodi, Ukrajinci iz zahodnih regij Ukrajine.
Nizozemska se je leta 2022 uradno opravičila za suženjstvo. V Britaniji in na Portugalskem poteka javna razprava o zgodovinski odgovornosti in odškodninah, čeprav jih vladi zaenkrat zavračata. Rusija pa je v letih 2021–2022 s sodno odločbo likvidirala Memorial, organizacijo, ki je dokumentirala žrtve gulaga.
Metoda: selektivno zamolčevanje. »Deportacija v verigah« je izraz, ki najbolje opiše prav sovjetsko prakso deportacij v tovornih vagonih.
6. »Rusija je v Alžiriji ubila na tisoče ljudi. Ne, to je bila Francija.«
Dejstvo: alžirska vojna 1954–1962 je bila kolonialna vojna z mučenji in množičnimi poboji. In spet avtor zmanjšuje: ocene števila mrtvih segajo od nekaj sto tisoč (francoski zgodovinarji) do 1,5 milijona (uradna alžirska številka). Francija postopoma priznava krivdo: Macron je leta 2018 priznal sistem mučenja (primer Mauricea Audina), leta 2021 pa še umor Alija Boumendjela.
Kaj je zamolčano: Čečenija. Vojni (1994–1996 in 1999–2009) sta zahtevali več deset tisoč civilnih življenj. Leta 2003 so ZN po široko citiranih poročilih Grozni označili za »najbolj uničeno mesto na Zemlji«. Evropsko sodišče za človekove pravice je izdalo več sto sodb proti Rusiji zaradi zunajsodnih usmrtitev, mučenj in izginotij ljudi v Čečeniji.
Metoda: projekcija. Vojna metropole proti narodu, ki si prizadeva za neodvisnost, je prav to, kar je Rusija počela v Čečeniji in zdaj počne v Ukrajini.
7. »Rusija je v Vietnamu ubila 3 milijone ljudi, v Kambodži pa 2 milijona. Ne, to so bile Združene države Amerike.«
Vietnam: vojna je imela katastrofalne posledice; ocene števila mrtvih Vietnamcev segajo od 1,3 do 3 milijone (zgornjo mejo je leta 1995 navedel Hanoj). A šlo je tudi za državljansko vojno, v katero so na eni strani neposredno posegle ZDA, na drugi pa ZSSR in Kitajska kot dobaviteljici orožja. ZSSR je oboroževala Severni Vietnam: protiletalski raketni sistemi, MiG-i, sovjetski svetovalci. Moskva v tej vojni torej ni bila »nedolžna stran«, temveč stran v spopadu.
Pri Kambodži pa gre za neposredno potvorbo. Okoli 1,7 milijona Kambodžanov (približno 21 % prebivalstva) je med letoma 1975 in 1979 umrlo zaradi režima Rdečih Kmerov Pol Pota – komunističnega režima (podatki Programa za preučevanje kamboškega genocida Univerze Yale; sodba Izrednih senatov na sodiščih Kambodže, sodišča s sodelovanjem ZN, 2018). Ameriška bombardiranja Kambodže (1965–1973, najintenzivnejša 1969–1973) so po prejšnjih ocenah zahtevala od 50.000 do 150.000 življenj; raziskovalca Ben Kiernan in Taylor Owen menita, da je dejanska številka višja. Tudi to je zločin, a pripisati ZDA dva milijona žrtev komunističnega genocida je zavestna laž.
Metoda: zamenjava storilca. Žrtve komunističnega režima so pripisane njegovemu sovražniku.
8. »Rusija je med korejsko vojno ubila šest milijonov Korejcev, tako z juga kot s severa, in milijon Kitajcev. Ne, to so bile Združene države Amerike.«
Kdo je začel: 25. junija 1950 so čete Severne Koreje vdrle v Južno. Odprti sovjetski arhivi (ki jih je med drugim objavil Wilson Center v okviru projekta Cold War International History Project) kažejo, da je Kim Il Sung Stalina večkrat prosil za dovoljenje za invazijo in da mu ga je Stalin načelno dal januarja 1950, dokončno pa aprila, med Kim Il Sungovim obiskom v Moskvi. Sovjetski piloti (64. lovski letalski korpus) so se na skrivaj bojevali na nebu nad Korejo.
Kdo se je bojeval: v silah ZN, oblikovanih na podlagi resolucij Varnostnega sveta 82–84, se je bojevalo 16 držav. To ni bila »ameriška agresija«, temveč odziv ZN na invazijo.
Številke: skupne izgube Koreje (Sever in Jug, vojaške in civilne) ocenjujejo na približno 2,5–3 milijone. »Šest milijonov« je dvakrat napihnjena številka. Izgube Kitajske so po uradnih podatkih okoli 180.000, po zahodnih ocenah do 400.000, zato je tudi »milijon« pretiravanje.
Metoda: obrnitev vlog agresorja in manipulacija s številkami. Vojna, ki jo je odobril Stalin, je pripisana tistemu, ki je pomagal žrtvi invazije. To je ista shema kot v finalu objave o Ukrajini.
9. »Rusija je v Iraku ubila milijon ljudi, celo z bombami z osiromašenim uranom, ki povzroča rojstvo otrok z deformacijami dvajset let pozneje. Ne, to so bili Angloameričani.«
Zgovorna podrobnost, ki dobro ponazarja, kako slabo se avtor spozna na teme, ki se jih loteva: ob točki o Iraku je zastava Irana.
Dejstvo: invazija na Irak leta 2003 ni imela mandata Varnostnega sveta ZN, generalni sekretar ZN Kofi Annan pa jo je leta 2004 odkrito označil za nezakonito. To je resna kritika in se sliši predvsem na Zahodu.
Številke: projekt Iraq Body Count je od leta 2003 dokumentiral od 200.000 do 227.000 nasilnih smrti civilistov. Raziskava v reviji Lancet (2006) je dala višjo oceno, »milijon« pa izvira iz ankete ORB iz leta 2007, katere metodologija je bila deležna široke kritike. Analiza podatkov IBC za obdobje 2003–2008 (Hicks et al., PLoS Medicine, 2011) je pokazala, da so 74 % smrti civilistov povzročili neznani storilci, 11 % protikoalicijske sile in 12 % koalicija.
Osiromašeni uran: mednarodne ocene (monografija SZO iz leta 2001 in mnenje znanstvenega odbora EU SCHER iz leta 2010) niso ugotovile dokazane povezave med osiromašenim uranom in prirojenimi napakami pri ljudeh, čeprav priznavajo vrzeli v znanju; posamezne raziskave o Faludži ostajajo sporne. Predstavljati to kot dokazano dejstvo, kaj šele trditi, da uran »povzroča rojstvo otrok z deformacijami dvajset let pozneje«, je manipulacija in igranje na čustva.
Kaj je zamolčano – Sirija: od leta 2015 je rusko letalstvo bombardiralo Alep, Idlib, tržnice, bolnišnice in šole. Preiskovalna komisija ZN za Sirijo in Human Rights Watch sta dokumentirali napade na civilne objekte ter uporabo kasetnega in zažigalnega streliva.
Metoda: kombinacija hiperbole, psevdoznanosti in zamolčevanja.
10. »Rusija je v Afganistanu ubila več kot 240.000 ljudi. Ne, to so bile Združene države.«
Številka 240.000 je vzeta iz projekta Costs of War Univerze Brown, vendar v popačeni obliki. Gre za skupno število mrtvih v Afganistanu in Pakistanu, vključno z borci talibanov, afganistanskimi varnostnimi silami in civilisti, ki so jih ubili talibani sami. Misija ZN v Afganistanu (UNAMA) je leta beležila, da so večino civilnih žrtev povzročile protivladne skupine.
Kaj je zamolčano: sovjetska vojna v Afganistanu 1979–1989. Po različnih ocenah je umrlo od 1 do 2 milijona Afganistancev, okoli 5 milijonov jih je postalo beguncev. ZSSR je izvedla invazijo, ubila tedanjega voditelja države Hafizulaha Amina (operacija »Vihar-333«) in na oblast postavila svojega človeka. Vas to na kaj spominja? Julija 2025 je Rusija postala prva država, ki je uradno priznala vlado talibanov.
Metoda: najbolj neposredno zamolčevanje v celotnem besedilu. O Afganistanu brez omembe sovjetske vojne lahko piše le nekdo, ki računa na nevednost bralcev.
11. »Rusija je zagrešila genocid nad avtohtonimi ljudstvi in anektirala pol Mehike, Portoriko, Havaje in druga ozemlja. Ne, to so bile Združene države Amerike.«
Dejstvo: z aneksijo Teksasa (1845) in na podlagi pogodbe iz Guadalupe Hidalga (1848) je Mehika izgubila približno 55 % svojega ozemlja. Portoriko so ZDA dobile od Španije leta 1898, Havaje so anektirale istega leta. Tragedija staroselskih ljudstev Amerike je resnična. Ameriški kongres je leta 1993 sprejel uradno opravičilo domorodnim Havajcem (Public Law 103-150).
Kaj je zamolčano:
A. Rusija je tudi sama iztrebljala staroselska ljudstva Amerike.
Avtor piše o genocidu nad staroselskimi ljudstvi Amerike, kot da Rusija z Ameriko nima nobene zveze. V resnici je od leta 1741 do 1867 obstajala Ruska Amerika: Aljaska, Aleutski otoki, Kodiak in celo naselbina v Kaliforniji (Fort Ross).
Aleuti (Unangax). Pred prihodom Rusov je na otokih po ocenah živelo 12.000–15.000 Unangaxov. Združenje Aleutskih in Pribilovih otokov (APIA), organizacija samih Aleutov, navaja, da se je do leta 1800, v nekaj več kot 50 letih od prvega stika z Rusi, njihovo število zmanjšalo za približno 80 %, na okoli 2.500 ljudi. Vzroki so bili oboroženi spopadi, krutost Rusov, prisilno delo in prinesene bolezni. Britannica navaja, da so Rusi z Unangaxi ravnali kot s tlačani, katerih delo je bilo vezano na lov na krzno.
Kazenski pohodi v 60. letih 18. stoletja. Ko so Aleuti z Unalaske v letih 1763–1764 uničili več ruskih ladij, so lovci na krzno (med njimi odred Ivana Solovjova) izvedli kazenske napade na otoška naselja. Število mrtvih ni zanesljivo znano: ocene segajo od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi (najvišje številke izvirajo iz starejših izročil, ki jih del zgodovinarjev šteje za pretirane).
Pokol na skali Avauk (Refuge Rock), 1784. Ruski trgovec Grigorij Šelihov, ustanovitelj družbe, iz katere je pozneje zrasla Rusko-ameriška družba, je 14. avgusta 1784 napadel na tisoče Alutiikov (Sugpiakov), ki so se zatekli na skalo pri otoku Sitkalidak. Po podatkih Muzeja Alutiikov je bilo ubitih okoli 300 ljudi (druge ocene segajo od 200 do 500), več kot tisoč pa so jih zajeli za talce. Nato so moške lovce prisilili v tlačansko delo pri lovu na morske vidre. Arheolog Rick Knecht je dogodek imenoval »Wounded Knee Aljaske«, Muzej Alutiikov pa ga šteje za prelomni dogodek v zgodovini Alutiikov. Muzej trenutno pripravlja spominsko obeležje žrtvam.
Sistem talcev (amanatov). Ruske družbe so za talce jemale ženske in otroke iz vasi, da bi moške prisilile k lovu na krzno. Aleute in Alutiike so preseljevali na Pribilove otoke zaradi lova na tjulnje, lovce pa so odvažali vse do Kalifornije (Fort Ross).
Tlingiti so se ruski kolonizaciji oboroženo upirali, Rusija pa je svojo oblast na območju Sitke vzpostavila s silo (bitka pri Sitki leta 1804).
Ključno: ko avtor našteva zločine ZDA proti staroselskim ljudstvom, »pozabi«, da so del teh ljudstev ZDA dobile šele po sto letih ruske oblasti nad njimi. Rusija je leta 1867 prodala Aljasko Združenim državam skupaj z ljudstvi, ki jih je pred tem zasužnjila. Del »ameriškega kolonializma« je torej Rusija Ameriki osebno prodala.
B. Sibirija in Daljni vzhod.
Osvajanje Sibirije in Daljnega vzhoda od 16. stoletja so spremljali uničevanje in podjarmljanje staroselskih ljudstev (Itelmeni, Jukagirji, Čukči), jasak (davek v krznu) in epidemije. Sibirija je dobesedno ruski »divji zahod«, le da o njej ne snemajo filmov.
C. Aneksije 21. stoletja:
Krim (2014) in štiri ukrajinske regije (2022). Generalna skupščina ZN je te »referendume« razglasila za nične: resolucija 68/262 (2014) in resolucija ES-11/4 (2022, 143 glasov »za«).
Ključna razlika: aneksije ZDA so stvar 19. stoletja. Ruske aneksije se dogajajo prav zdaj, v nasprotju z Ustanovno listino ZN in Budimpeštanskim memorandumom iz leta 1994, v katerem se je Rusija zavezala spoštovati neodvisnost, suverenost in obstoječe meje Ukrajine.
Metoda: kronološko podtikanje. Zločine izpred 150 let postavljajo ob bok sodobni vojni, da bi zabrisali odgovornost za sedanjost.
In še veliki FINALE – »Ok, to v Ukrajini je bratomorna vojna, ki jo financira Evropa.«
To je edini stavek, zaradi katerega je bila napisana celotna objava. In je napačen v vsaki besedi.
»Bratomorna«. Ta okvir ponavlja teze Putinovega članka »O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev« (julij 2021), v katerem Putin piše: »Smo en narod« in da je Rusija domnevno »storila vse, da bi ustavila bratomor« v Donbasu.
Beseda »bratomorna« iz vojne naredi »notranjo družinsko zadevo«, v kateri ni ne agresorja ne žrtve.
»Vojna«. To ni »spor dveh bratov«, temveč obsežna invazija ene države na drugo 24. februarja 2022 (dejansko pa že od leta 2014). Generalna skupščina ZN je 2. marca 2022 z resolucijo ES-11/1 (141 glasov »za«, le 5 »proti«) od Rusije zahtevala takojšen umik vojske. Meddržavno sodišče ZN je 16. marca 2022 Rusiji odredilo, naj ustavi vojaške operacije. Rusija je to odločitev prezrla.
Mednarodno kazensko sodišče je 17. marca 2023 izdalo naloga za prijetje Vladimirja Putina in Marije Lvove-Belove zaradi nezakonite deportacije ukrajinskih otrok. Neodvisna mednarodna preiskovalna komisija ZN za Ukrajino je dokumentirala umore, mučenja, spolno nasilje in deportacije. Buča, Izjum, Irpinj (zdaj trpijo Oleški). Dramsko gledališče v Mariupolu (16. marec 2022): Amnesty International je ugotovil, da je šlo za ruski zračni napad na stavbo, v kateri se je skrivalo več sto civilistov, na tleh pa je z velikimi črkami pisalo »OTROCI« (v ruščini: »ДЕТИ«). Mariupol je dejansko uničen.
»Financira Evropa«. Inverzija. Evropa pomaga napadeni državi uresničiti pravico do samoobrambe, zapisano v 51. členu Ustanovne listine ZN. Rusija pa od Irana dobiva drone Šahed, od Severne Koreje pa granate, rakete in vojake. Aprila 2025 sta Moskva in Pjongjang uradno priznala sodelovanje severnokorejskih vojakov v bojih v Kurski regiji. Če že govorimo o »financiranju vojne od zunaj«, je treba začeti pri Moskvi.
POVZETEK
Objava ZICER ne ovrže nobene obtožbe proti Rusiji. Temelji na treh podtikanjih:
1. Enajstkrat »ovrže« obtožbe, ki jih ni nihče izrekel.
2. Del zahodnih zločinov prikaže z napihnjenimi številkami (Koreja, Irak, Kambodža), del pa z zmanjšanimi (Indija, Alžirija), ker cilj ni zgodovina, temveč čustvo.
3. Sistematično zamolči, da ima vsaka točka svoj ruski ali sovjetski ustreznik: Katin, holodomor, deportacije narodov, gulag, Afganistan, Čečenija, Sirija, Krim.
Glavna razlika med Zahodom in Rusijo ni v tem, da bi kdo imel »čisto preteklost«. Čiste preteklosti nima nihče. Razlika je v tem, da Nemčija, Nizozemska, Francija in ZDA (da, v različnem obsegu in ne vedno dovolj) priznavajo svoje zločine, odpirajo arhive, se opravičujejo in ponekod tudi plačujejo odškodnine. Prav zato avtor objave sploh ve za Hirošimo in Kongo: te zločine so dokumentirali in o njih razpravljali zahodni zgodovinarji.
Rusija pa je likvidirala Memorial, holodomora ne priznava za genocid, rehabilitira Stalina in danes v Ukrajini zagreša nove zločine.
Tudi če bi bilo vse, kar piše v objavi, res do zadnje številke, nobena beseda v njej ne opravičuje niti enega ubitega otroka v Mariupolu.