Ruski dron zadel Akademijo znanosti v Kijevu: Moskva napada mesto, od katerega se je učila

Kijev, ko Moskve še ni bilo

Začnimo pri osnovah. Ko je knez Volodimir leta 988 krstil Kijevsko Rus, je Kijev postal središče nove vere. Ko je Jaroslav Modri gradil Sofijsko katedralo in pri njej ustanovil knjižnico, Moskve še niso omenjali niti letopisi: prvič se pojavi šele leta 1147. Kijevska metropolija je bila cerkveno srce celotnega vzhodnoslovanskega sveta, ukrajinski Kijev pa njegova duhovna prestolnica. Prav to dediščino bo Moskva pozneje razglasila za »svojo«, čeprav je do nje prišla pozno in iz tujih rok.

Ko je bil leta 1654 v Perejaslavu sklenjen sporazum med ukrajinskim hetmanom Bohdanom Hmelnickim in moskovskim carjem, v Moskovskem carstvu ni bilo niti ene visokošolske ustanove. Prva, Slovansko-grško-latinska akademija, je v Moskvi nastala šele leta 1687.

Ukrajinci so takrat že imeli za seboj nekaj generacij lastne izobraževalne tradicije. Ostroška akademija, ki jo je okoli leta 1576 ustanovil knez Vasil-Kostjantin Ostrozki, je postala prva šola višjega tipa med vzhodnimi Slovani. Tu so združevali grško, latinsko in slovansko izobraževanje, tu je deloval krog ukrajinskih učenjakov in polemikov. Leta 1581 je v Ostrohu izšla Ostroška biblija – prva popolna tiskana izdaja Svetega pisma v cerkvenoslovanskem jeziku. Zanimiv podatek: natisnil jo je Ivan Fedorov, ki je bil prisiljen zapustiti Moskvo in je pogoje za delo našel prav na ukrajinskih tleh. Moskovska biblija iz leta 1663 pa je bila v bistvu popravljen ponatis ostroške. Zgovorna podrobnost: v predgovoru so »narod Rusi«, kot so se takrat imenovali predniki Ukrajincev in Belorusov, nadomestili z »vseruskim narodom«.

Hkrati so v ukrajinskih mestih nastajale bratovščinske šole – središča duhovnosti – v Lvovu, Lucku in Kijevu. Leta 1615 je Kijevčanka Halška Hulevičivna podarila svoje posestvo na Podilu za samostan in šolo. Tako je nastala Kijevska bratovščinska šola. Leta 1632 jo je kijevski metropolit Petro Mohila združil s šolo Kijevsko-pečerske lavre v kolegij, pozneje znan kot Kijevsko-mohiljanska akademija.

Tu so po vzoru najboljših evropskih kolegijev poučevali latinščino, grščino, poetiko, retoriko, filozofijo in teologijo. Študenti iz Ukrajine so odhajali na študij v Krakov, Prago, Rim in Leipzig ter se vračali z znanjem, ki je Kijev vključilo v evropski intelektualni prostor. V istem času je delovala tiskarna Kijevsko-pečerske lavre, ustanovljena že leta 1615, ena najmočnejših v pravoslavnem svetu. Leta 1701 je kolegij uradno pridobil status akademije, sredi 18. stoletja pa se je tu šolalo več kot tisoč študentov, ne le iz Ukrajine, temveč tudi iz drugih pravoslavnih dežel.

Prav to ukrajinsko izkušnjo je Moskva pozneje začela uvažati, saj takrat še ni imela svoje.

Kako je Kijev poučeval Moskvo

Že leta 1649 so v Moskvo povabili kijevske učene menihe na čelu z Jepifanijem Slavineckim, vzgojencem kijevske bratovščinske šole. Ukrajinski izobraženci so prevajali knjige, popravljali bogoslužna besedila, poučevali in postali intelektualna opora cerkvenih reform patriarha Nikona. Iste reforme, ki so razklale moskovsko cerkev in povzročile nastanek starovercev, so v bistvu uskladile moskovsko prakso s kijevskimi in grškimi vzori.

Simeon Polocki, vzgojenec Kijevsko-mohiljanskega kolegija, rojen v beloruskem Polocku, je postal mentor carjevih otrok. V Moskvi je uveljavil silabično poezijo in pisal drame za dvorno gledališče. Torej, tudi tam, kjer učitelj ni bil po poreklu Ukrajinec, je bila šola ukrajinska, kijevska.

Vrhunec je ta vpliv dosegel v času Petra I. Car, ki je želel »odpreti okno v Evropo«, je izobražene ljudi za cerkev in šole našel predvsem v Ukrajini. Stefan Javorski, Ukrajinec iz Galicije in diplomant Mohiljanske akademije, je prevzel vodstvo Ruske cerkve kot namestnik patriarškega prestola, pozneje pa je postal prvi predsednik Svetega sinoda. Prav on je po kijevskem vzoru preoblikoval moskovsko Slovansko-grško-latinsko akademijo, uvedel latinščino kot učni jezik in tja povabil predavatelje iz Kijeva.

Teofan Prokopovič, Kijevčan in rektor Kijevsko-mohiljanske akademije, je postal glavni ideolog Petrovih reform. Napisal je »Duhovni pravilnik« – dokument, po katerem je cerkev cesarstva živela skoraj dvesto let, vse do leta 1917. Ukrajinec Dimitrij Tuptalo, sin kozaškega stotnika s Kijevščine, ki ga pravoslavna cerkev časti kot svetega Dimitrija Rostovskega, je postal rostovski metropolit. Njegove »Četji-Mineje«, zbirko žitij svetnikov, je natisnila Kijevsko-pečerska lavra, knjiga pa je postala ena najbolj branih v vsem cesarstvu. Prav njo je srbski teolog in svetnik Justin Ćelijski (Popović) v veliki meri prevedel za svoja »Žitija svetih«, ki jih srbski verniki berejo še danes.

To ni moje patriotsko pretiravanje. Zgodovinar s kazanske univerze Konstantin Harlampovič je v temeljnem delu »Maloruski vpliv na velikorusko cerkveno življenje«, izdanem v Kazanu leta 1914, pokazal, da je bila v letih 1700–1762 več kot polovica (70 od 127) škofov Ruske cerkve po rodu iz Ukrajine in Belorusije. Semenišča po vsem cesarstvu so bila urejena po mohiljanskem vzoru – z istim učnim načrtom, istimi učbeniki in celo z latinščino kot učnim jezikom, rektorji in učitelji v njih pa so bili večinoma Ukrajinci.

Vedno me preseneča, kako ruska historiografija opisuje te ljudi. Prokopovič, Javorski in Tuptalo se v njej pojavljajo kot »ugledni ruski cerkveni dostojanstveniki«. Tudi kadar njihov izvor omenijo, jih predstavijo le kot »maloruse«, torej kot del domnevno enotnega »vseruskega« naroda, ne pa kot Ukrajince, vzgojene v ukrajinski šoli v ukrajinskem Kijevu.

»Vrata učenosti« Lomonosova

Obstaja še ena zgodba, ki jo mora poznati vsak, ki verjame v samozadostnost »ruskega sveta«.

Leta 1619 je ukrajinski učenjak Meletij Smotricki izdal »Gramatiko« cerkvenoslovanskega jezika. Moskva jo je ponatisnila leta 1648 in več kot stoletje so se tam prav po tej ukrajinski knjigi učili slovnice. Celo Mihail Lomonosov, »oče ruske znanosti«, jo je skupaj z »Aritmetiko« Magnickega imenoval »vrata svoje učenosti«.

Lomonosov je sam študiral na Slovansko-grško-latinski akademiji, ki jo je reorganiziral Ukrajinec Javorski in na kateri so poučevali kijevski diplomanti. Leta 1734 je po pripovedih biografov za nekaj mesecev prišel tudi v Kijev, na Mohiljansko akademijo. To pomeni, da se je »oče ruske znanosti« naučil slovnice iz ukrajinske knjige, se izobraževal v ustanovi, zgrajeni po ukrajinskem vzoru, in po izročilu celo odšel po znanje v ukrajinski Kijev.

Kijev in Balkan

Vpliv Kijeva ni bil omejen na Moskvo. Čutili so ga tudi na Balkanu, kjer ruska propaganda že leta prodaja mit o »starejšem bratu« in Moskvi kot večni zaščitnici in razsvetljiteljici Slovanov. V srbskem informacijskem prostoru nenehno naletim na to tezo: da bi brez Rusije pravoslavni Slovani ostali brez šol, knjig in lastne izobrazbe. Datumi in dokumenti pa pričajo drugače.

Že v 17. stoletju je kijevski metropolit Petro Mohila, ki je sam izhajal iz rodu moldavskih vladarjev, pomagal vzpostaviti tiskarstvo v Vlaški in Moldaviji. V Iașiju je po kijevskem vzoru nastala šola pri samostanu Treh hierarhov. »Pravoslavno izpoved vere«, pripravljeno v Kijevu, je leta 1642 potrdila sinoda v Iașiju, pozneje pa so jo priznali tudi vzhodni patriarhi. To pomeni, da je pravoslavni svet jugovzhodne Evrope iz Kijeva prejemal ne le knjige, temveč tudi teološke standarde.

Prve učitelje so v Sremske Karlovce, središče srbske cerkve v Habsburški monarhiji, leta 1726 sicer res poslali iz Rusije. Vendar so latinsko šolo evropskega tipa tam ustanovili kijevski diplomanti. Leta 1733 je tja na povabilo srbskega metropolita prišel Manuil Kozačinski, diplomant Kijevsko-mohiljanske akademije, rojen v Podolju. Poučeval je v tamkajšnji latinski šoli, leta 1734 pa je napisal »Traedokomedijo« o smrti zadnjega srbskega carja Uroša, ki velja za prvo dramo novega časa v srbski književnosti. Skupaj z njim so v Karlovce prišli tudi drugi učitelji iz Kijeva. Pozneje se je Kozačinski vrnil v Kijev, poučeval filozofijo na svoji matični akademiji in postal njen prefekt.

Učenec Kozačinskega Jovan Rajić je pozneje sam študiral v Kijevu, na Mohiljanski akademiji (1753–1756), napisal prvo tiskano zgodovino Srbov in postal utemeljitelj moderne srbske historiografije. Njegova »Zgodovina različnih slovanskih narodov, zlasti Bolgarov, Hrvatov in Srbov« je položila temelje znanstvenemu pogledu Srbov na lastno preteklost.

Za trenutek se zamislimo. Srbi, s katerimi danes Moskva najbolj aktivno manipulira, so prvo dramo novega časa in prvo tiskano zgodovino dobili po zaslugi ukrajinskega učitelja in kijevske akademije. Ne iz Moskve, temveč iz Kijeva.

Mit o »veličiju«

Ruska imperialna ideologija je bila stoletja utemeljena na prisvajanju. Kijevsko Rus so razglasili za »zibelko« Rusije. Ukrajinske učenjake so označili za »ruske osebnosti«, ukrajinski jezik za »narečje«, ukrajinsko kulturo pa za »malorusko« provinco, ki naj bi le posnemala »velikoruski« center. V resnici je bilo prav nasprotno: središče izobraževanja, knjižne kulture in teološkega mišljenja je bilo v Kijevu, medtem ko je bila Moskva tista provinca, ki se je učila.

Ukrajinska akademija znanosti, ki je bila ustanovljena leta 1918, ko je Ukrajina ponovno vzpostavljala svojo državnost, in katere prvi predsednik je bil Volodimir Vernadski, je neposredna naslednica tiste kijevske učenosti. Napad nanjo se popolnoma ujema z uničevalno logiko Rusov. Če ne moreš prisvojiti – uničiš. Ko tuja znanost priča proti tvojemu mitu, udariš po stavbi, v kateri domuje. Enako Rusija udarja po knjižnicah, arhivih, muzejih in univerzah: v letih vojne jih je bilo na stotine uničenih ali poškodovanih, na okupiranih ozemljih pa tudi izropanih.

Zato tistim na Balkanu, ki še vedno verjamejo v Rusijo kot vir slovanskega izobraževanja, predlagam preprosto kronologijo. Ko je v Kijevu deloval kolegij evropske ravni, v Moskvi ni bilo niti ene visoke šole. Ko je Moskva potrebovala učitelje, reformatorje, pridigarje in učbenike, jih je poklicala iz Ukrajine.

Rusija lahko poruši zidove in ubije znanstvenike, ki so delovali med temi zidovi, vendar zgodovine ne bo spremenila.