Piše: Iryna Sieidkhanova, ukrajinska novinarka in publicistka:
Ob svetovnem dnevu otrok, ki ga praznujemo 20. novembra, vas želim znova spomniti na usodo malih Ukrajincev. Ruska vojna proti Ukrajini traja že dvanajst let, obsežna invazija pa bo februarja dopolnila pet let. Sto tisoči ukrajinskih otrok odraščajo ob zvoku siren, v zakloniščih, v senci izgub in brez gotovosti, kaj jim prinese jutrišnji dan.
Lani sem pisala o skoraj 20.000 otrocih, ki jih je Rusija odpeljala in katerih imena so znana. Leto pozneje je številka še višja. Ukrajinska pobuda Bring Kids Back UA je doslej potrdila 20.651 primerov deportacije in prisilne premestitve ukrajinskih otrok. Do 19. novembra 2026 je domov uspelo vrniti 2.833 otrok in mladih, tako iz Rusije kot z začasno okupiranih ozemelj Ukrajine. Vsaka vrnitev je majhna zmaga, a razkorak med tema številkama pove dovolj o tem, koliko dela je še pred nami.
Pri tem gre le za otroke, ki jih je mogoče identificirati po imenu. Rusija podatkov ne daje, zato je resnična številka zagotovo višja. Na začasno okupiranih ozemljih je bilo ob začetku obsežne invazije okoli 1,6 milijona ukrajinskih otrok, ki so ves ta čas izpostavljeni nevarnosti deportacije, prisilne premestitve in militarizacije.
»Reševanje« otrok pred vojno, ki jo je začela sama Rusija
Rusija otroke odvaža, jim podeljuje rusko državljanstvo in jih daje v rejništvo ruskim družinam. Tako jim onemogoča, da bi se vrnili k svojim družinam v Ukrajini, in jim jemlje pravico do otroštva v svobodni domovini. Pogosto gre za otroke, katerih starše so okupatorji ubili ali aretirali.
Moskva vse to opravičuje z »reševanjem« otrok pred boji. Pri tem zamolči, da je prav ona tista, ki je boje prinesla na ozemlje suverene demokratične države, in da brez ruske invazije ukrajinski otroci ne bi bili v nevarnosti. Z »reševanjem« se Rusija ukvarja že od leta 2014, ko je začela vojno v Donbasu. Njena propaganda vse od takrat širi izmišljene zgodbe o ukrajinskih »zločinih« nad otroki Donbasa, dejstva pa ostajajo ista: pred ruskim napadom leta 2014 zaradi ukrajinskih vojaških akcij ni trpel niti en otrok.
Ruska komisarka za otrokove pravice Marija Lvova-Belova je v uradnem intervjuju odkrito pripovedovala, kako je posvojila 15-letnega sirota iz Mariupola, Filipa. Fant Rusije ni maral, spremljal je ukrajinske novice in pel ukrajinske pesmi. »Veliko smo delali na tem, da bi spremenili fantovo zavest, in zdaj je že Rus Filip,« je dejala. Prav zaradi nezakonite deportacije in premestitve ukrajinskih otrok je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Lvova-Belove in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Nalog še vedno velja.
Od prevzgoje do fronte
Rusija otrok ne le odvaža, temveč jih tudi načrtno »prevzgaja«. Na okupiranih ozemljih briše vsako sled ukrajinske kulture, prepoveduje ukrajinski jezik in uničuje ukrajinske knjige in učbenike. Otroci odraščajo v šolah, kjer se učijo ruske različice zgodovine, v mladinskih organizacijah, kot je Junarmija, in v vojaško-domoljubnih taborih, kjer jih učijo ravnati z orožjem.
Leta 2026 je postalo jasno, kako daleč ta sistem sega. Rusija je otroke z okupiranih ozemelj pošiljala celo v tabor Songdovon v Severni Koreji, ki ga uradno predstavlja kot »kulturno izmenjavo«. Svet Evropske unije je septembra uvrstil ta tabor na seznam sankcij, skupaj z otroškimi tabori in športnimi centri v Rusiji in na okupiranih ozemljih, ki skrbijo za ideološko preusmeritev otrok in njihovo vključevanje v rusko identiteto.
Najstnike na okupiranih ozemljih, ki dopolnijo 18 let, Rusi silijo v okupacijsko vojsko. Visoka predstavnica EU Kaja Kallas je novembra v Evropskem parlamentu opozorila, da Rusija morda že pošilja ugrabljene ukrajinske otroke na fronto – v boj proti lastni domovini. Prav to je najbolj kruta posledica prevzgoje: otrok, ki so ga ukradli, se vrne kot vojak države, ki ga je ukradla.
Ko svet končno imenuje zločin
Takšna dejanja imajo zgodovinske vzporednice. Sovjetski in nacistični režim sta že ugrabljala otroke zasužnjenih ljudstev, da bi jih vzgojila po svoji podobi. Konvencija o genocidu iz leta 1948 med dejanji genocida izrecno navaja tudi prisilno premeščanje otrok ene skupine v drugo skupino. Lvova-Belova je julija 2023 sama povedala, da je Rusija od začetka obsežne invazije »sprejela« 4,8 milijona Ukrajincev, med njimi več kot 700.000 otrok. To pomeni, da so okupirali ukrajinska ozemlja in prebivalstvo prisilili v rusko državljanstvo ter odpoved ukrajinskemu jeziku in kulturi.
Mednarodna skupnost se vse jasneje odziva. Neodvisna mednarodna preiskovalna komisija ZN za Ukrajino je marca 2026 ugotovila, da deportacija in prisilna premestitev ukrajinskih otrok pomenita vojni zločin in zločin proti človečnosti. Maja se je v Bruslju na pobudo EU, Ukrajine in Kanade sestala Mednarodna koalicija za vrnitev ukrajinskih otrok, v kateri sodeluje okoli 60 držav. EU je uvedla sankcije proti posameznikom in organizacijam, vpletenim v deportacije, Evropski parlament pa je novembra od Rusije zahteval brezpogojno vrnitev vseh otrok.
Ukrajina vztraja, da mora biti vrnitev otrok pogoj vsakega mirovnega dogovora, o katerem se ni mogoče pogajati. Otroci niso vojni plen in ne smejo postati predmet barantanja.
Umrli pod bombami
Nekateri otroci se ne bodo nikoli vrnili domov. Po podatkih ukrajinskega varuha človekovih pravic Dmytra Lubinca je ruska agresija vzela življenje 771 otrokom, 3.040 jih je bilo ranjenih, 2.356 pa jih pogrešajo. Lani ob tem času je bilo uradno potrjenih 669 smrti. V enem letu so ruski okupatorji torej ubili še 102 otroka.
Tudi te številke so nepopolne, saj vanje niso zajeti otroci, ki so umrli v krajih pod ruskim nadzorom. Najhujši primer je Mariupol. Mestne oblasti so že aprila 2022, med obleganjem, ocenjevale, da je v mestu umrlo več kot 20.000 civilistov, med njimi ženske in otroci. Ta številka je bila podana, ko je bila večina mesta še nedostopna, trupla so ležala na ulicah, ljudje pa so svoje bližnje pokopavali na dvoriščih in v parkih. Organizacija Human Rights Watch je z zelo previdno metodo, ki je temeljila zgolj na analizi novih grobov, naštela najmanj 8.000 smrti, a sama opozarja, da je resnična številka verjetno bistveno višja.
Koliko otrok je med njimi, danes ni mogoče ugotoviti. Rusija je po okupaciji porušene stavbe hitro rušila do tal in na njihovem mestu gradila nove, čeprav so pod ruševinami še ležali ostanki ljudi, neodvisnim preiskovalcem pa dostopa ne dovoli. Vsak otrok iz Mariupola, ki ni preživel blokade, tako ostaja zunaj uradne statistike. Ko bo nekoč mogoče prešteti žrtve Mariupola, bo uradna številka ubitih ukrajinskih otrok gotovo precej višja od današnjih 771.
Za vsako številko stoji ime
Nekaj jih navajam (vir: memorial.ua):
Angelina Halych, 2 leti. Ubita v noči na 28. avgust 2025, ko je Rusija z raketami in droni napadla stanovanjsko stavbo v okrožju Darnyckyj v Kyjivu. Umrlo je več kot 20 ljudi, Angelina je bila najmlajša. Umrla je tudi njena mama.
Vladyslav Nadvulyčnyj, 13 let. Ubit 27. februarja 2022 v Harkivu. Z družino se je vračal iz cerkve, ko je sovražnikova granata zadela avto. Umrla je vsa družina, starši ter mlajši brat in sestra.
Matvij Aleksejenko, 7 let. Umrl 11. aprila 2023 v Bahmutu, v kleti devetnadstropne stanovanjske stavbe, ki jo je zadela močna eksplozija. Ubiti so bili tudi mama ter babica in dedek.
Tymofij Cvitok, 3 leta. Ubit 4. aprila 2025, ko je Rusija z balističnimi raketami napadla stanovanjsko četrt mesta Kryvyj Rih.
Timur Kozyrjev, 1 leto. Ubit 14. marca 2022 v Kyjivski regiji. Avto, s katerim je z mamo Tetjano bežal pred okupacijo, so Rusi obstreljevali z mitraljezom. Mama je umrla ob njem.
Upanje ostaja
Usoda ukradenih ukrajinskih otrok ne pušča ravnodušnih ne Ukrajincev ne tujcev. Številne pobude in organizacije se borijo za vsakega malega Ukrajinca, da bi mu povrnile pravico do prihodnosti v domovini, med svojimi ljudmi. Vsak teden se domov vrne nekaj otrok, včasih trije, včasih trinajst. Vsak od njih je dokaz, da se splača vztrajati.
Ukrajina in Ukrajinci upajo, da svet ne bo mižal pred zločini nad njihovimi otroki, ki se dogajajo v samem srcu Evrope. Rusija si zasluži popolno mednarodno obsodbo, izolacijo in pritisk, dokler se vsak ukrajinski otrok ne vrne domov.
Če želite izvedeti več o ugrabljenih ukrajinskih otrocih ali pomagati pri njihovi vrnitvi, obiščite spletno stran pobude Bring Kids Back UA: bringkidsback.org.ua.